[Opomba: Za lažjo razpravo se bo izraz »maziljenec« nanašal na tiste, ki imajo nebeško upanje v skladu z uradnim naukom Jehovovega ljudstva. Podobno se izraz »druge ovce« nanaša na tiste, ki imajo zemeljsko upanje. Njihova uporaba tukaj ne pomeni, da pisec sprejema te opredelitve kot svetopisemske.]

Če v krščanski občini res obstaja dvotirni sistem, po katerem so nekateri nagrajeni z nebeškim življenjem, drugi pa z večnim življenjem v telesu, kako lahko ugotovimo, v katero skupino smo? Eno bi bilo, če bi vsi služili in se ob vstajenju ali Jezusovem razodetju v Armagedonu naučili svoje nagrade. Vsekakor je to v skladu z vsemi Jezusovimi prispodobami, v katere so bili vključeni sužnji, ki so določeni, da bdijo nad Učiteljevim imetjem, ko ga ni. Vsak dobi nagrado po vrnitvi mojstra. Poleg tega te prilike pogosto govorijo o nagradah, ki se razlikujejo glede na delo vsakega posebej.
Vendar tega ne učimo. Učimo, da je nagrada vsaka prej znana in da je edina spremenljivka, ali jo bo kdo dobil ali ne. Maziljeni vedo, da gredo v nebesa, ker se jim to čudežno razkrije z duhom, ki jim nagonsko daje upanje. Druge ovce vedo, da ostanejo na zemlji, ne zato, ker se jim to tudi razkrije, ampak bolj privzeto; zaradi tega, ker jim ni bilo nič povedanega o njihovi nagradi.
Tu sta dva reprezentativna vzorca našega učenja o tej temi:

Pod vplivom svetega duha jih duh ali prevladujoča naravnanost maziljencev spodbudi, da sami uporabljajo to, kar Sveto pismo govori o Jehovovih duhovnih otrocih. (w03 2. 15. str. 21, odstavek 18 Kaj vam pomeni Gospodova večerja?)

To pričevanje ali spoznanje preusmeri njihovo razmišljanje in upanje. Še vedno so ljudje in uživajo v dobrih stvareh Jehovovega zemeljskega stvarstva, vendar je glavna smer njihovega življenja in skrb, da postanejo dediči s Kristusom. Do tega pogleda niso prišli s čustvi. So običajni posamezniki, uravnoteženi v svojih pogledih in vedenju. Ker jih božji duh posveti, so prepričani o svojem poklicu in ne dvomijo več. Zavedajo se, da bo njihova rešitev v nebesih, če se bodo izkazali zvesti. (w90 2. 15. str. 20, odstavek 21 »Razločevanje, kaj smo« - ob spominskem času)

Vse to temelji na razumevanju enega biblijskega besedila, Rimljanom 8:16, ki se glasi: "Sam duh je s svojim duhom priča, da smo božji otroci."
To je vsota našega "dokaza". Da bi to sprejeli, moramo najprej sprejeti, da so edini kristjani, ki so Božji otroci, maziljenci. Zato moramo verjeti, da večji del krščanske občine sestavljajo Božji prijatelji in ne njegovi sinovi. (w12 7. 15. str. 28, odstavek 7) Zdaj tega v Krščanskih spisih ni več omenjeno. Razmislite o pomembnosti te izjave. Sveta skrivnost Božjih sinov je razkrita v Krščanskih spisih, ni pa omenjen sekundarni razred Božjih prijateljev. Kljub temu pa tega učimo. Iskreno moramo na to gledati kot na človeško razlago ali, če uporabimo natančnejši izraz, špekulacije.
Zdaj na podlagi te špekulativne predpostavke - da so samo nekateri kristjani Božji sinovi -, potem Rimljanom 8:16 pokažemo, kako vedo. In kako vedo? Ker jim govori Božji duh. Kako? To v Svetem pismu ni razloženo drugače, kot če bi rekli, da to razkriva sveti duh. Tu je težava. Vsi imamo njegov sveti duh, kajne? Ali nas publikacije ne spodbujajo, naj molimo za božjega duha? Ali ne piše v Bibliji, da "ste vsi v resnici Božji sinovi po SVOJI veri v Kristusa Jezusa"? (Gal. 3:26) Ali ni to v nasprotju z našo špekulativno razlago Rimljanom 8:16? Besedi vsiljujemo nekaj, česar ni. Pravimo, da medtem ko vsi kristjani dobijo svetega duha, je duh, ki ga dajemo maziljencem, na nek način poseben in spet na nek nepojasnjen čudežen način razkrije, da so posebni in ločeni od svojih bratov. Pravimo, da jih samo njihova vera naredi božje sinove, medtem ko je vera ostalih zgolj razlog, da jih Bog imenuje za prijatelje. In edino sveto pismo, ki ga moramo podpreti tej domiselni razlagi, je besedilo, ki ga je mogoče zlahka uporabiti - brez ugibanj -, da pokaže, da so vsi kristjani, ki verjamejo v Jezusa in prejmejo duha, ki ga pošilja, Božji sinovi, ne le njegovi prijatelji.
Resnično, preberite ga tako, kot piše, ne tistega, kar bi radi sklepali, da bi podprli teologijo, ki izvira iz sodnika Rutherforda.
"Ampak ne počutim se, kot da bi me poklicali v nebesa", lahko rečete. Popolnoma razumem. Naše sedanje poučevanje se mi je zdelo smiselno vse življenje. Že kot majhen deček so me učili, da je moje upanje zemeljsko. Moj um je bil torej usposobljen za razmišljanje o zemeljskih stvareh in popuščanje možnosti življenja v nebesih. Nebesa so bila upanje za nekaj izbranih, a nikoli nekaj, o čemer sem si za trenutek zamislil. Toda ali je to rezultat vodenja duha ali indoktrinacije ljudi?
Poglejmo še Rimljane, ampak celotno poglavje in ne le češnjev nabran verz.

(Rimljani 8: 5) . . .Tisti, ki so v soglasju z mesom, mislijo na stvari iz mesa, tisti, ki so v skladu z duhom, pa na stvari iz duha.

Ali to govori o obeh upih? Očitno ne.

(Rimljani 8: 6-8) Kajti miselnost telesa pomeni smrt, a um duha pomeni življenje in mir; 7 ker miselnost mesa pomeni sovraštvo do Boga, ker ni podvržen Božjemu zakonu, niti v resnici ne more biti. 8 Torej tisti, ki so v sozvočju z mesom, ne morejo ugajati Bogu.

Če ima torej kristjan duha, ima življenje. Če mu je mar meso, je pred njim videti smrt. Tu ni govora o dvotirni nagradi.

(Rimljani 8: 9-11) . . .VAS pa ste v harmoniji ne z mesom, ampak z duhom, če Božji duh resnično prebiva v vas. Če pa kdo nima Kristusovega duha, mu ta ne pripada. 10 Če pa je Kristus v sorodu z VAMI, je telo resnično mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti. 11 Če zdaj duh tistega, ki je Jezusa vstal, od mrtvih prebiva v TEBI, bo tisti, ki je Kristusa Jezusa vstal, umrl, bo tudi tvoja smrtna telesa živela po njegovem duhu, ki prebiva v tebi.

Tisti od zunaj, tisti brez duha, ne pripadajo Kristusu. Ali so druge ovce brez božjega duha ali tudi one pripadajo Kristusu? Če ne pripadajo Kristusu, nimajo upanja. Tu se navajata le dve stanji, ne pa tri. Ali imaš duha za življenje, ali nimaš in umreš.

(Rimljani 8: 12-16) . . Torej, bratje, dolžni smo, ne telesu, živeti v skladu z mesom; 13 kajti če živite v skladu z mesom, boste zagotovo umrli; če pa duh usmrtiš telesa, boš živel. 14 Vsi, ki jih vodi božji duh, so to Božji sinovi. 15 Kajti niste prejeli duha suženjstva, ki je spet povzročil strah, vendar ste kot sinovi prejeli duha posvojitve, po katerem duh vpijemo: "Abba, Oče!" 16 Duh sam s svojim duhom priča, da smo božji otroci.

Ali niso druge ovce "dolžne ... po duhu usmrtiti telesne prakse?" Ali drugih ovc ne vodi "Božji duh"? Če je tako, ali niso torej »božji sinovi«? Ali so druge ovce prejele »duh suženjstva, ki spet povzroča strah«, ali »duh posvojitev kot sinovi«? Ali ne molimo k Očetu? Ali ne rečemo: »Oče naš v nebesih«? Ali pa samo prosimo dobrega prijatelja?
"Ah", praviš, "ampak kaj pa naslednji verz?"

(Rimljani 8: 17) Če smo torej otroci, smo tudi dediči: dediči resnično od Boga, vendar skupni dediči s Kristusom, pod pogojem, da skupaj trpimo, da bomo lahko tudi skupaj slavili.

Po branju tega se vam zdi, da razmišljate, Če smo skupaj z Jezusom slavljeni, potem gremo vsi v nebesa in to ne more biti?   Ali ste bili tako pogojeni, da verjamete, da niste vredni nebeške nagrade, da si ne morete predstavljati nobene možnosti, da bi vam to uspelo?
Ali vsi kristjani gredo v nebesa? Nevem. Prispodoba o zvestem in preudarnem oskrbniku iz Lukeža 12: 41-48 govori o zlem sužnju, ki je izgnan, zvestem, ki je postavljen nad vse gospodarske stvari, in še dveh, ki očitno preživijo, a so kaznovani. Prilika o minicah, talentih in drugih kaže več kot eno nagrado. Če sem iskren, mislim, da ne moremo kategorično trditi, da gredo vsi kristjani v nebesa. Kaže pa, da se priložnost daje vsem kristjanom. Že v predkrščanskih časih je obstajala ideja, da bi lahko posegli po »boljšem vstajenju«. (Heb. 11:35)
To upanje, to čudovito priložnost so izkoristili milijoni zaradi napačne razlage enega samega besedila. Zamisel, da Jehova vnaprej izbere tiste, ki gredo v nebesa, še preden so se izkazali, je povsem biblijska. Rimljanom 8:16 ne govori o tem, da bi se v srcih izbranih nekaj čudežno razkrilo, da so Božji izbranci. Namesto tega govori o tem, da ko sprejmemo božjega duha, ko hodimo po duhu in ne po pogledu, ko imamo v mislih duha, ki pomeni življenje in mir, nas naša duševna naravnanost pripelje do spoznanja, da smo zdaj Božji otroci.
Vsaj tako, če nas nauki moških niso predpogojili, da bi zavrnili tisto čudovito nagrado, ki jo je izdal vernikom.

Meleti Vivlon

Članki Meleti Vivlon.
    21
    0
    Prosim, prosim, komentirajte.x