Eden od naših komentatorjev je zagovarjal stališče Jehovovih prič glede obveznega poročanja o primerih zlorabe otrok. Po naključju me je enak zagovor podal tudi moj dober prijatelj. Verjamem, da odraža splošno prepričanje Jehovovih prič, zato sem menil, da zahteva več kot le odgovor na ravni komentarjev.
Tu je argument zagovor:

Kraljevska komisija je pokazala, da WT že dlje časa izdeluje gradivo za izobraževanje ljudi o nevarnosti zlorabe otrok. Politika JW je početi stvari v skladu s tem, kar piše v Bibliji. Zanje je Biblija nad zakoni dežele, vendar se držijo tam, kjer zakoni ne nasprotujejo ali ne nasprotujejo svetopisemskim navodilom.
Pravilo dveh prič je samo za ukrepanje v skupnosti, ne pa za pravno ukrepanje. Starši ali skrbniki bodo morali pravno ukrepati. Zdi se, da mnogi starši niso želeli prijaviti takšnih zadev oblastem, saj niso želeli preglavic. Ena od stvari, ki jo je pripomnila kraljeva komisija, je, da Avstralija nima enotnih zakonov o poročanju o takšnih zadevah. JW v državah, kjer je to obvezno, bi poročali o tem, tudi če starši tega ne bi želeli storiti.
Papirji niso bili največji problem.

Ne želim izpostaviti komentarja, ampak samo njegov argument.
Organizacija se skriva za tem, da tam, kjer obstaja obvezno poročanje, to tudi upošteva. To je rdeči sled. Posledica tega je, da če vlada ne meni, da je poročanje o vseh primerih zlorabe otrok dovolj pomembno, da postane obvezno, nepravično, če nas ne poročajo. Na zaslišanju avstralske kraljeve komisije se je zgodilo, da so nekatere države obvezno poročale in ga razveljavile. Razlog je bil v tem, da so ljudje, ker je to postalo obvezno, vse poročali zaradi strahu, da bodo kaznovani. Oblasti so nato preplavile številne trivialne pritožbe in toliko časa spremljale, da so se bale, da bi zakoniti primeri zdrsnili skozi razpoke. Upali so, da bodo ljudje z razveljavitvijo zakona o obveznem poročanju ravnali pravilno in prijavili zakonite primere. Priče verjetno ne bi pričakovali, da bodo "posvetni" ljudje storili prav, toda zakaj ne bi delali tega, kar pričakujejo oblasti, glede na to, da se držimo višjih standardov?
Pri lažji obrambi te resne situacije spregledamo dve stvari. Prvi je, da tudi če obstaja obvezen zakon o poročanju, velja le za obtožbe o zlorabi otrok. To je trditve ne zločini.  G. Stewart, odvetnik komisije, je jasno povedal, da je prijava kaznivih dejanj obvezna. Tam, kjer obstajajo jasni dokazi o zlorabi otrok - kadar je bilo mogoče uveljaviti pravilo dveh prič - imamo kaznivo dejanje in o vseh zločinih je treba poročati. Kljub temu pa tudi v primerih, ko je bilo kaznivo dejanje očitno storjeno, še vedno nismo poročali o njem. Nismo poročali o primerih 1000! Kakšna možna obramba bi lahko bila za to?
2nd bistvo je, da vladi ne bi smelo biti obvezno poročanje o trditvah o tako hudem kaznivem dejanju. Vest vsakega državljana, ki spoštuje zakone, bi ga morala spodbujati, da nadrejenemu prijavi kakršno koli hudo kaznivo dejanje, zlasti tisto, ki predstavlja jasno in sedanjo nevarnost za prebivalstvo. Če je organizacija resnično pripravljena stati ob trditvi, da delamo v skladu s tem, kar piše v Bibliji, zakaj potem ne poslušamo Biblije, da bi se podrejali nadrejenim oblastem tako, da poskušamo sami voditi kazenske zadeve? (Rimljanom 13: 1–7)
Zakaj s tem kaznivim dejanjem ravnamo drugače, kot bi ga imeli drugi? Zakaj pravimo, da je to le odgovornost družine?
Recimo, da se je oglasila sestra in starešinam poročala, da je videla starešino, kako pušča hlev s krvjo na oblačilih. Nato je vstopila v hlev in našla truplo umorjene ženske. Bi starejši najprej šli k bratu ali bi šli neposredno na policijo? Glede na to, kako obravnavamo primere zlorabe otrok, bi šli k bratu. Recimo, da brat zanika, da je sploh bil tam. Starejši imajo zdaj opravka z eno samo pričo. Glede na to, kako obravnavamo primere zlorabe otrok, bi brat še naprej služil kot starešina, sestro pa bi obvestili, da ima pravico iti na policijo. Če je ne, potem nihče ne bo vedel, razen če kdo naleti na truplo. Seveda bo v tem času brat skril truplo in očistil kraj zločina.
Če "umorjeno žensko" nadomestite s "spolno zlorabljenim otrokom", imate natančen scenarij tega, kar smo storili ne samo v Avstraliji, ampak po vsem svetu, že tisočkrat.
Kaj pa, če se izkaže, da je morilec, ki smo ga pravkar opravičili, serijski morilec in spet ubije? Kdo nosi krivico za vse umore, ki jih stori od tega trenutka naprej? Bog je Ezekielu rekel, da če ne bo opozoril hudobnih, bodo hudobni še vedno umrli, toda Jehova bo Ezekiela odgovoril za njihovo prelito kri. Z drugimi besedami, če ne bi poročal, bi bil kriv za kri. (Ezekiel 3: 17–21) Ali to načelo ne bi veljalo v primeru, če serijskega morilca ne bi prijavili? Seveda! Ali načelo ne bi veljalo tudi v primeru, če ne prijavijo zlorabe otroka? Serijski morilci in zlorabitelji otrok so si podobni, saj sta oba prisilna ponovitev. Vendar so serijski morilci precej redki, medtem ko so zlorabe otrok tragično pogoste.
Trudimo se, da se rešimo odgovornosti, če trdimo, da sledimo Bibliji. Kateri biblijski spis nam govori, da nismo dolžni zaščititi ljudi v občini in ljudi v skupnosti pred zelo resno grožnjo njihovemu zdravju in dobremu počutju? Ali ni to eden od razlogov, da zahtevamo oblast, da večkrat potrka na vrata ljudi? To počnemo iz ljubezni, da jih opozorimo na nekaj zelo nevarnega, če tega ne upoštevajo. To je naša trditev! S tem verjamemo, da se po vzoru, ki ga je postavil Ezekiel, rešujemo krivde za kri. Ko pa je grožnja še bolj neizbežna, trdimo, da je ne moramo prijaviti, razen če je tako naročeno. Dejstvo je, da nam je to ukazala najvišja avtoriteta v vesolju. Ves Mojzesov zakon je slonel na dveh načelih: ljubiti Boga nad vsemi drugimi in ljubiti svojega bližnjega kot samega sebe. Če imate otroke, ali ne bi želeli vedeti o morebitni nevarnosti za njihovo dobro počutje? Bi menili, da vam sosed, ki je vedel za takšno grožnjo in vas ni opozoril, izkazuje ljubezen? Če bi bili vaši otroci pozneje posiljeni in bi izvedeli, da je sosed vedel za grožnjo in vas ni opozoril, ali ga ne bi pozvali na odgovornost?
V našem primeru ene same priče umora so obstajali forenzični dokazi, ki bi jih policija lahko uporabila za ugotovitev krivde ali nedolžnosti brata, ki je bil priča odhodu s kraja zločina. V takem primeru bi zagotovo poklicali policijo, saj bi vedeli, da imajo sredstva, ki nam jih primanjkuje, da bi ugotovili dejstva. Enako velja za primere zlorabe otrok. To, da tega orodja ne uporabljamo, kaže, da nas v resnici ne zanimajo niti posvečenje Božjega imena. Božjega imena ne moremo posvečevati, če ga ne ubogamo. Zanima nas samo zaščita ugleda organizacije.
Ker Božje postave nismo postavili na prvo mesto, smo sami sebi postavili očitek in ker domnevamo, da ga predstavljamo in nosimo njegovo ime, mu očitamo. Posledice bodo resne.

Meleti Vivlon

Članki Meleti Vivlon.
    21
    0
    Prosim, prosim, komentirajte.x