[Študija stražnega stolpa za majski teden 19, 2014 - w14 3 / 15 str. 20]

Namen tega članka je določiti, kdo naj skrbi za starejše med nami, in kako naj se oskrba izvaja.
Pod podnaslovom Družinska odgovornost začnemo s citiranjem ene od desetih zapovedi: "Častite očeta in mater." (Izv. 20: 12; Ef. 6: 2) Nato pokažemo, kako je Jezus obsodil farizeje in pisce zaradi neupoštevanja tega zakona zaradi svoje tradicije. (Označi 7: 5, 10-13)
Uporaba 1 Timothy 5: 4,8,16, odstavek 7 kaže, da za skrb za ostarele ali bolne starše ni odgovorna skupnost, ampak otroci.
Do te točke je vse lepo in dobro. Sveti spisi kažejo - in v celoti se zavedamo -, da je Jezus obsodil farizeje, ker so sramotili svoje starše, tako da je tradicijo (človeški zakon) postavil nad božji zakon. Njihov izgovor je bil, da je denar, ki bi moral iti za skrb za starše, šel v tempelj. Ker naj bi bila sčasoma uporabljena v Božji službi, je bila ta kršitev božjega zakona dopustna. Z drugimi besedami, menili so, da je cilj upravičil sredstva. Jezus se je močno strinjal in obsojal to neljubeče držo. Preberimo si to, da bomo to imeli jasno v mislih.

(Označi 7: 10-13) Na primer, Mojzes je rekel: »Poštuj svojega očeta in mater svojo« in: Naj se usmrti tisti, ki grdo govori o svojem očetu ali materi. 11 A pravite, če človek reče očetu ali materi: "Karkoli imam, bi vam lahko koristilo, je to corban (tj. darilo, posvečeno Bogu), "' 12 ne dovoliš mu več niti ene same stvari za očeta ali mamo. 13 Tako naredite Božjo besedo neveljavno zaradi svoje tradicije, ki ste jo predali. In počneš marsikaj takega. "

Tako jih je dar ali daritev, posvečena Bogu, izvzela iz poslušnosti eni od desetih zapovedi.
Pismi tudi kažejo in znova priznavamo, da je skrb za starše odgovorna za otroke. Pavel ne dovoli, da to stori kongregacija, če otroci verujejo. Navaja ni sprejemljivih izjem od tega pravila.

"Če ima katera vdova otroke ali vnuke, naj se to najprej naučijo izvajati božjo pobožnost v lastnem gospodinjstvu in do poplačati starše in stare starše kar jim je dolžno, kajti to je v Božjem pogledu sprejemljivo ...8 Zagotovo, če kdo ne poskrbi za tiste, ki so njegovi, še posebej pa za tiste, ki so člani njegovega gospodinjstva, se je odrekel veri in je slabši od človeka brez vere. 16 Če ima katera verujoča ženska sorodnike, ki so vdove, naj jim pomagajo pri tem da se zbor ne obremenjuje. Potem lahko pomaga tistim, ki so resnično vdove. "(1 Timothy 5: 4, 8, 16)

To so močne, nedvoumne izjave. Skrb za starše in stare starše se šteje za "prakso božje pobožnosti." Če tega ne storite, je "slabši od človeka brez vere". Otroci in sorodniki pomagajo starejšim, da se "skupnost ne obremenjuje."
Od odstavka 13 obravnavamo informacije pod podnaslovom "Odgovornost kongregacije". Glede na zgoraj navedeno lahko na tej stopnji študije morda zaključite, da je odgovornost kongregacije omejena na situacije, ko ni verujočih sorodnikov. Žal, ni tako. Tako kot farizeji tudi mi imamo svoje tradicije.
Kaj je tradicija? Ali ni skupen nabor pravil za vodenje skupnosti? Ta pravila uveljavljajo avtoritetne osebe v skupnosti. Tako tradicije ali običaji postanejo nenapisan, a splošno sprejet vzorec vedenja znotraj katere koli človeške skupnosti. Na primer, naša zahodna tradicija ali običaj je zahteval, da moški, ko gre v cerkev, nosi obleko in kravato, ženska pa krilo ali obleko. Moški je prav tako zahteval, da je čisto obrit. Kot Jehovove priče smo sledili tej tradiciji. Dandanes poslovneži redko nosijo obleko in kravato, brade pa so splošno sprejete. Po drugi strani pa je ženskam v teh dneh skoraj nemogoče kupiti krilo, ker so hlače moda. Vendar se v naših kongregacijah ta tradicija še naprej uveljavlja. Kar se je začelo kot običaj ali sveta tradicija, je bilo sprejeto in ohranjeno kot Jehovove priče. Nadaljujemo s tem ravnanjem, pri čemer imamo razlog, da to storimo za ohranitev enotnosti. Jehovova priča ima izraz "tradicija" negativno konotacijo zaradi Jezusovega pogostega obsojanja. Zato ga ponovno označimo kot enotnost.
Mnoge sestre bi radi hodile na terensko ministrstvo v elegantni hlačni obleki, še posebej v mrzlih zimskih mesecih, vendar tega ne storijo, ker naša tradicija, ki jo uveljavijo številni organi lokalne skupnosti, tega ne bo dovolila. Na vprašanje, zakaj, bo odgovor nenehno: "Zaradi enotnosti."
Ko gre za nego starejših, imamo tudi tradicijo. Naša različica korban je ministrstvo za polni delovni čas. Če otroci starajočega se ali bolnega starša služijo v Betelu ali misijonarji ali pionirji služijo daleč stran, predlagamo, da bo kongregacija želela prevzeti nalogo skrbi za svoje ostarele starše, da bi lahko ostali v polnem delovnem času storitev. To velja za dobro in ljubečo stvar; način služenja Bogu. To redno služenje je naša žrtva Bogu oz korban (darilo, posvečeno Bogu).
Članek razlaga:

„Nekateri prostovoljci si naloge delijo z drugimi v kongregaciji in skrbijo za starejše na rotaciji. Čeprav se zavedajo, da jim njihove okoliščine ne omogočajo, da bi se zaposlili na polnem delovnem mestu, z veseljem pomagajo otrokom, da ostanejo v njihova izbrana kariera čim dlje. Kakšen odličen duh kažejo takšni bratje! "(Par. 16)

Sliši se lepo, celo teokratsko. Otroci imajo kariero. Radi bi imeli to kariero, a ne moremo. Vendar lahko najmanj pomagamo otrokom, da ostanejo v svojih izbrana kariera tako, da jih izpolnite pri skrbi za potrebe svojih staršev ali starih staršev.
Lahko smo prepričani, da tradicija korban zveni lepo in teokratsko tako za verske voditelje kot za njihove privržence v Jezusovem času. Vendar je Gospod sprejel veliko izjemo od te tradicije. Svojim subjektom ne dovoli, da bi ga ubogal samo zato, ker so razlogi, da ravnajo pravično. Konec ne opravičuje sredstev. Jezus ne potrebuje misijonarja, da bi ostal pri svoji nalogi, če starši tega posameznika potrebujejo domov.
Res je, da društvo vloži veliko časa in denarja za usposabljanje in vzdrževanje misijonarja ali betelitovk. Vse, kar bi lahko zapravili, če se morata brat ali sestra odpraviti skrbeti za ostarele starše. Vendar pa po Jehovovem mnenju to nima nobene posledice. Navdušil je apostola Pavla, da je ukazal zboru, naj otroke in vnuke "naučijo najprej izvajati božjo pobožnost v svojem gospodinjstvu in povrniti staršem in starim staršem, kar jim je dolžno, saj je to v Božjem pogledu sprejemljivo." (1 Tim. 5: 4)
Za trenutek analizirajmo to. To početje pobožne pobožnosti je odplačilo. Kaj otroci vračajo staršem ali starim staršem? Preprosto skrbna? Ali so to storili vsi vaši starši? Vas je nahranila, oblekla, sprejela? Mogoče, če bi imeli neljube starše, vendar za večino nas upam, da se dajanje ni ustavilo pri gradivu. Naši starši so bili tam na nas v vseh pogledih. Dali so nam čustveno oporo; dali so nam brezpogojno ljubezen.
Ko starš bliža smrti, je tisto, kar si želijo in potrebujejo, biti s svojimi otroki. Tudi otroci morajo povrniti ljubezen in podporo, ki so jim jih v svojih najbolj ranljivih letih prizanesli njihovi starši in stari starši. Nobena kongregacija, ki je ljubeča do svojih članov, tega ne more nadomestiti.
Kljub temu naša organizacija pričakuje, da bodo starejši, bolni ali umirajoči starši žrtvovali to najbolj človeško potrebo zaradi polnega ministrstva. V bistvu pravimo, da je delo, ki ga opravlja misijonar, tako dragoceno za Jehova, da ga vidi kot trmoglavo potrebo po izkazovanju pobožnosti z vračanjem staršev ali starih staršev, kar jim je dolžno. Da se v tem primeru ne odreka veri. V bistvu obračamo Jezusove besede in govorimo, da "Bog želi žrtvovanje in ne usmiljenja." (Mat. 9: 13)
O tej temi sem razpravljal z Apolonom in on je ugotovil, da se Jezus nikoli ni osredotočil na skupino, ampak vedno na posameznika. Nikoli ni bilo tisto, kar je za skupino pomembno, ampak vedno posameznik. Jezus je govoril, da je zapustil 99, da bi rešil izgubljene ovce 1. (Mat. 18: 12-14) Celo svojo žrtvovanje ni dal za kolektiv, ampak za posameznika.
Ni spisov, ki bi podprli stališče, ki je izrazilo, da je ljubeče in sprejemljivo pred Bogom, da se starši ali stari starši prepustijo skrbi skupnosti, medtem ko eden nadaljuje službo v polni deželi v oddaljeni deželi. Res je, morda bodo potrebovali nego, ki jo nudijo otroci. Mogoče je potrebna strokovna oskrba. Kljub temu, če pustimo kakršno koli oskrbo, da jo rešijo »kongregacijski prostovoljci«, medtem ko se človek še naprej drži tradicije, da je ministrstvo izrednega pomena, se spopada s tem, kar Jehova v svoji besedi jasno navaja, da je to obveznost otroka.
Kako žaljivo, tako kot pisarji in farizeji, smo po svoji tradiciji razveljavili Božjo besedo.

Meleti Vivlon

Članki Meleti Vivlon.
    26
    0
    Prosim, prosim, komentirajte.x