[Od ws10/16 str. 8. 28. november - 4. december]

"Ne pozabite na prijaznost do tujcev." – Hebrejcem 13:2, ft. NWT

Ta študija se začne s pripovedjo iz prve roke o človeku, ki v času, ko je iz Gane prispel v Evropo, ni bil Priča.

»Spominja se: »Kmalu sem ugotovil, da večini ljudi ni mar zame. Tudi podnebje je bilo kar šokantno. Ko sem zapustil letališče in prvič v življenju začutil mraz, sem začel jokati." Ker je imel težave z jezikom, Osei več kot leto dni ni mogel najti dostojne službe. Ker je bil daleč od svoje družine, se je počutil osamljenega in domotožnega." - par. 1

Kaj bodo naši bratje JW vzeli iz tega otvoritvenega računa? Zagotovo se bodo vživeli v stisko tega reveža. Zagotovo bodo čutili, da se Priče razlikujejo od sveta v izkazovanju prijaznosti do tujcev. Ne bi bilo mogoče očitati, da bi domnevali, da je to bistvo članka. Sicer zakaj odpirati s takim računom? Sicer pa, zakaj bi imeli tematsko besedilo, kot je Hebrejcem 13:2, ki se glasi:

 »Ne pozabite na gostoljubje [ftn: »prijaznost do tujcev«], saj so z njim nekateri nevede gostili angele.« (Heb 13:2)

Pisec Hebrejcev na primeru patriarhov, ki so jih obiskali angeli, ki so se pojavljali kot ljudje, pokaže, kako bi morali biti kristjani prijazni do popolnih tujcev, saj ti stari verni možje vsaj sprva niso vedeli, da ti tujci, ki so jih povabljeni v šotore, da bi se hranili in oskrbovali, so bili pravzaprav angeli od Boga.

Blagoslovljeni so bili zaradi svoje nesebične prijaznosti brez predsodkov.

Glede na uvodni odstavek bi lahko upravičeno domnevali, da bo moška zgodovina primera uporabljena za prikaz, kako bi morale Jehovove priče ravnati v podobnih okoliščinah.

To je zanimivo, ker se Jehovove priče tradicionalno odvrača od prostovoljnih prizadevanj ali dobrodelnih programov za pomoč tistim, ki potrebujejo pomoč, razen če jih organizira neposredno upravni organ ali lokalna podružnica; in teh je bilo le malo, omejeno predvsem na prizadevanja za obnovo po naravnih nesrečah. Poleg tega se Jehovove priče redno opominjajo, naj se izogibajo vsakršnemu družabnemu povezovanju s »svetovnimi ljudmi«. Le če oseba izrazi interes, da postane priča, je možna kakšna smiselna socialna pomoč, pa še to zelo omejena, dokler posameznik ni v celoti »v« organizaciji. Torej morda ta članek uvaja spremembo politike. Morda se Vodstveno telo zdaj zaveda edine zahteve, ki so jo na Pavla postavili apostoli in starejši možje Jeruzalema, ko je odhajal na svoje oznanjevalsko delo poganom.

“. . .da, ko so spoznali nezasluženo dobroto, ki mi je bila dana, sta Jakob, Kefa in Janez, tisti, ki so se zdeli stebri, meni in Barnabi dala desnico skupnega sodelovanja, da greva med narode , oni pa tistim, ki so obrezani. 10 Le revne bi morali imeti v mislih. Prav to sem si tudi resno prizadeval narediti." (Ga 2:9, 10)

Kakšna čudovita in dobrodošla sprememba tempa bi bila to! Imeti v mislih revne!

Dejansko uvodni stavek naslednjega odstavka vzbuja naše upanje, da bo tako zdaj v Organizaciji:

Pomislite, kako bi želeli, da bi se drugi obnašali do vas, če bi bili v podobni situaciji. - par. 2

Toda žal, naši upi so pokvarjeni že ob branju naslednjega stavka:

Ali ne bi cenili toplega sprejema v kraljestveni dvorani, ne glede na vašo narodnost ali barvo kože? - par. 2

Še ena vaba in stikalo. Moški v primeru prvega odstavka takrat ni bil JW, niti ni prikazan, kako vstopa v dvorano kraljestva ali se celo zaveda obstoja Jehovovih prič, vendar je vložena prošnja, da izkaže prijaznost do takega človeka, ko se pojavi. v kraljevski dvorani!

Ali je prijaznost do tujcev, o kateri govori Hebrejcem 13:2, pogojna? Je to samo vzajemno? Ali morajo tujci nekaj narediti, se tiho zavezati, celo pretvarjati zanimanje, samo da bi dobili malo prijaznosti od nas? Je od tega odvisno?

Ali je treba taka dejanja prijaznosti omejiti samo na tiste, ki najprej pokažejo zanimanje, da bi postali Jehovove priče?

Zdi se, da naslednji odlomki podpirajo ta sklep.

»…kako lahko pomagamo tistim iz tujine, da se v naši občini počutijo kot doma?« – odst. 2

»Danes smo lahko prepričani, da Jehova enako skrbi za ljudi iz tujine, ki obiskujejo shode v naših občinah. – odst. 5

»Do prišlekov iz tujine lahko izkažemo prijaznost tako, da jih toplo pozdravimo v kraljestveni dvorani.« – odst. 9

»Ker je Jehova ‚narodom odprl vrata veri‘, ali ne bi mogli sami odpreti svojih vrat tujcem, ki so nam ‚sorodni v veri‘? – odst. 16

Te odlomke potrjuje branje celotnega članka. Ni podanih nobenih primerov ali spodbud, da bi se potrudili pomagati tujcu ali tujcu v stiski, razen če je najprej pokazal zanimanje, da postane eden izmed nas. To je pogojna prijaznost, ljubezen za ceno. Ali lahko najdemo primer za to v službi Jezusa ali apostolov? Mislim, da ne.

Nič ni narobe z izkoreninjanjem rasnih predsodkov, vendar je to le majhen del svetopisemskega poziva iz Hebrejcem 13:2. Kaj pa izkazovanje prijaznosti in gostoljubja do tujcev v stiski, ne glede na njihovo raso, tudi če so iste rase kot mi? Kaj pa biti prijazen do tujca, ki ni Jehovova priča in se niti ne zanima, da bi to postal? Je najina ljubezen pogojna? Ali jim pridiganje edini način, da izrazimo ljubezen do sovražnikov?

Skratka, edina stvar, ki je narobe z navodili Stražnega stolpa tega tedna, je, da ne gre dovolj daleč. To bi bilo v redu, če bi obstajal nadaljnji članek, ki bi razširil celotno uporabo Hebrejcem 13:2, vendar ga ni mogoče najti. Aplikacija se tukaj ustavi. Žal je še ena priložnost zamujena.

Meleti Vivlon

Članki Meleti Vivlon.
    40
    0
    Prosim, prosim, komentirajte.x