[ta članek prispeva Alex Rover]

Pet glavnih točk kalvinizma so popolna razdejanja, brezpogojne volitve, omejena odpovednost, nepremagljiva milost in vztrajnost svetnikov. V tem članku si bomo ogledali prvega od teh petih. Najprej: kaj je popolna brezpravnost? Popolna pokvarjenost je nauk, ki človeško stanje pred Bogom opisuje kot bitja, ki so popolnoma mrtva v grehu in se ne morejo rešiti. John Calvin je rekel tako:

"Naj torej stoji kot nedoumljiva resnica, ki se je noben motor ne more otresti, da je človekov um tako v celoti odtujen od božje pravičnosti, da ne more zamisliti, si želeti ali načrtovati ničesar, razen tistega, kar je hudobno, izkrivljeno, krivo , nečist in nepravičen; da je njegovo srce tako temeljito oživelo od greha, da lahko izdihne nič drugega kot pokvarjenost in gnilobo; če se nekateri moški občasno izkažejo z dobroto, je njihov um kdaj prepleten s hinavščino in prevaro, njihova duša pa je navznoter povezana z okovi hudodelstva." [I]

Z drugimi besedami, rojeni ste grešnik in boste zaradi tega greha umrli, ne glede na to, kaj storite, razen za božje odpuščanje. Nobeden človek ni živel večno, kar pomeni, da nihče sam ni dosegel pravičnosti. Pavel je rekel:

"Ali nam je bolje? Vsekakor […] ni nikogar pravičnega, niti enega, ni nikogar, ki bi razumel, ni nikogar, ki bi iskal Boga. Vsi so se odvrnili. "- Rimljani 3: 9-12

Kaj pa David?

 »Kako blagoslovljen je tisti, ki mu se odpuščajo uporniška dejanja, katerih greh je odpuščen! Kako blagoslovljen je tisti, čigar krivde GOSPOD [GOSPOD] ne kaznuje, v čigar duhu ni prevare. "- psalmi 32: 1-2

Ali ta verz nasprotuje popolni razvrednoti? Je bil David človek, ki je kljuboval pravilu? Konec koncev, kako lahko nekdo ima duha brez prevare, če je resnična Popolna brezpravnost? Pripomba je v resnici, da je David za svojo pokvarjenost potreboval odpuščanje ali pomilostitev. Njegov čisti duh je bil torej posledica božjega dejanja.

Kaj pa Abraham?

 »Kajti če je bil Abraham z deli razglašen za pravičnega, se mora s čim pohvaliti - vendar ne pred Bogom. Kaj piše v spisu? "Abraham je verjel v Boga, in bila mu je pripisana kot pravičnost. […] Njegova vera se pripisuje pravičnosti. "- Rimljani 4: 2-5

„Ali je potem ta blagoslov za obrezovanje ali tudi za neobrezanje? Kajti pravimo, „Abrahamu je bila vera pripisana kot pravičnost. Kako je bilo potem zanj zasluženo? Je bil takrat obrezan ali ne? Ne, ni bil obrezan, ampak neobrezan. […] Da bi postal oče vseh, ki verjamejo ”- Rimljani 4: 9-14

Je bil Abraham kot pravik izjema od pravila? Očitno ne, saj je zahteval a kredit do pravičnosti, ki temelji na njegovi veri. Drugi prevodi uporabljajo besedo "impute", kar pomeni, da je bila njegova vera šteta za pravičnost, ki zajema njegovo pokvarjenost. Zdi se, da ni bil pravičen sam po sebi, zato njegova pravičnost ne razveljavi nauka o popolni pokvarjenosti.

Izvirni greh

Izvirni greh je privedel do Boga, da je izrekel smrtno obsodbo (Gen 3: 19), porod bi postal težji (Gen 3: 18), roditev otrok bo postala boleča (Gen 3: 16), izselili pa so jo iz Edenskega vrta. .
Toda kje je prekletstvo popolne pokvarjenosti, da bi se od zdaj naprej Adam in njegovi potomci preklinjali, da bi vedno počeli tisto, kar je narobe? Takega prekletstva v Svetem pismu ne najdemo in to je kalvinizem.
Zdi se, da je edini način, kako iz tega poročila sklepati na idejo popolne pokvarjenosti, prekletstvo smrti. Smrt je plačilo za greh (Rimljanom 6:23). Že vemo, da je Adam enkrat grešil. Toda ali je potem grešil? Vemo, da je njegovo potomstvo grešilo, saj je Kajn umoril svojega brata. Kmalu po Adamovi smrti Sveto pismo zapisuje, kaj se je zgodilo človeštvu:

„Toda GOSPOD [GOSPOD] je videl, da je hudodelstvo človeštva postalo veliko na zemlji. Vsak naklon misli njihovega uma je bil samo hudoben ves čas. "- Genesis 6: 5

Zato se zdi, da je pokvarjenost kot najpogostejši pogoj po izvirnem grehu vsekakor opisana v Bibliji. Toda ali je pravilo, da morajo biti vsi moški takšni? Zdi se, da Noah kljubuje takemu pojmovanju. Če Bog izreče prekletstvo, potem mora veljati vedno, saj Bog ne more lagati.
Kljub temu je morda najbolj izrazit pri tem Job, eden od Adamovih zgodnjih potomcev. Poglejmo iz njegovega računa, če je popolna razdejanja pravilo.

Job

Knjiga Joba se odpre z besedami:

„V deželi Uz je bil neki moški, ki mu je bilo ime Job; in ta človek je bil brez krivde in pokoncistrah pred Bogom in odvračanje od zla. "(Job 1: 1 NASB)

Kmalu zatem se je Satan pojavil pred GOSPODom in Bog je rekel:

„Ali ste upoštevali mojega služabnika Joba? Kajti na zemlji ni nikogar, kot je on, brez krivde in pokončnega človeka, ki bi se bal Boga in se odvrnil od zla. Nato je Satan odgovoril GOSPODU [GOSPODU]:Ali se Job boji Boga za nič? '"(Job 1: 8-9 NASB)

Če je bil Job izvzet iz popolne škode, zakaj Satan ni zahteval, da ga odpravi zaradi oprostitve? Resnično obstaja veliko uspešnih posameznikov, ki so zlobni. David je rekel:

»Kajti zavidal sem tistim, ki so ponosni, ko sem opazoval blaginjo zlobnih.« - Psalm 73: 3

Po Kalvinizmu bi bilo Jobovo stanje lahko le posledica odpuščanja ali usmiljenja. Toda Satanin odgovor na Boga je zelo razkrit. Po njegovih besedah ​​Satan trdi, da je bil Job kriv in pokončen samo zato blagoslovil ga je izjemna blaginja. Pri delu ni nobene omembe odpuščanja in usmiljenja ali kakršnega koli drugega pravila. Sveto pismo pravi, da je bilo to Jobovo privzeto stanje, kar je v nasprotju s kalvinistično doktrino.

Utrjeno srce

Lahko bi rekli, da doktrina pokvarjenosti pomeni, da se vse človeštvo rodi z utrjenim srcem do dobrega. Kalvinistična doktrina je resnično črno-bela: ali si popolnoma zlobna, ali pa si skozi milost popolnoma dobra.
Kako lahko nekateri sploh otrdijo svoje srce v skladu s Sveto pismo? Če je že povsem trdo, potem je ne moremo bolj otrditi. Po drugi strani pa, če so popolnoma vztrajni (vztrajnost svetnikov), kako lahko njihovo srce sploh utrdi?
Nekateri, ki večkrat grešijo, lahko uničijo vest in se počutijo že prej. (Efežani 4: 19, 1 Timotej 4: 2) Pavel opozarja, da so nekateri zatemnili njihova neumna srca (Rimljani 1: 21). Nič od tega ne bi smelo biti mogoče, če je celotna doktrina opustošenja resnična.

Ali so vsi ljudje sami po sebi hudobni?

To je naš privzetek nagib to, da je storiti slabo, je jasno: Paul je to videl v poglavjih Rimljanov 7 in 8, kjer opisuje svoj nemogoči boj proti svojemu telesu:

"Ker ne razumem, kaj počnem. Ker ne delam, kar hočem - namesto tega delam, kar sovražim. "- Rimljani 7: 15

Pa vendar se je Paul kljub svoji nagnjenosti trudil biti dober. Sovražil je svoja grešna dejanja. To, da nas dela ne morejo razglasiti za pravične, je razvidno iz Svetega pisma. Vera je tisto, kar nas rešuje. Toda Calvinov pogled na svet Skupaj pokvarjenost je povsem preveč pesimistična. Spregleda, da smo narejeni po Božji podobi, kar se ne ujema z njegovim naukom. Dokaz moči tega »božjega odseva« v vsakem od nas je, da tudi med tistimi, ki zanikajo, da obstaja bog, vidimo Božjo prijaznost in usmiljenje do drugih v dejanjih altruizma. Uporabljamo izraz »človeška dobrota«, a ker smo narejeni po Božji podobi, ta dobrota izvira iz njega, ne glede na to, ali si to želimo priznati ali ne.
Ali so ljudje po naravi dobri ali zli? Zdi se, da sva oba sposobna hkrati dobrega in zlega; ti dve sili sta v stalni opoziciji. Calvinovo stališče ne dopušča nobene lastne dobrote. V kalvinizmu lahko samo pravi verniki, ki jih pokliče Bog, pokažejo resnično dobroto.
Zdi se mi, da potrebujemo drug okvir za razumevanje razmahane pokvarjenosti na tem svetu. To temo bomo raziskali v 2. delu.


[I] John Calvin, Instituti krščanske religije, ponatis 1983, vol. 1, str. 291.

26
0
Prosim, prosim, komentirajte.x