2. del: Ali žalosti Božjega Duha, ko zavračamo naše nebeško upanje na zemeljski raj?

V našem prejšnjem videu z naslovom "Ali žalosti Božjega Duha, ko zavračamo naše nebeško upanje na zemeljski raj?  Postavili smo vprašanje, ali bi lahko kot pravičen kristjan res imel zemeljsko upanje na rajski zemlji? Z uporabo Svetega pisma smo pokazali, da to ni mogoče, ker nas maziljenje s svetim duhom dela pravične. Ker nauk JW o tem, da smo Jehovov prijatelj in da imamo zemeljsko upanje, ni svetopisemski, smo želeli iz Svetega pisma razložiti, kaj je edino pravo odrešitveno upanje za kristjane. Pogovarjali smo se tudi o tem, da pogled na nebesa ne pomeni gledanja na nebesa, kot da bi bila fizična lokacija, kjer bomo živeli. Kje in kako bomo dejansko živeli in delali, je nekaj, kar zaupamo Bogu, da ga bo razkril ob polnosti časa, saj vemo, da bo, kakor koli ali kakorkoli se vse skupaj izkaže, boljše in bolj zadovoljujoče od naših najbolj divjih domišljij.

Tukaj moram nekaj pojasniti, preden grem naprej. Verjamem, da bodo mrtvi vstali na zemljo. To bo vstajenje krivičnih in velika, velika večina ljudi, ki so kdaj živeli. Zato ne pomislite niti za trenutek, da ne verjamem, da bo zemlja poseljena pod Kristusovim kraljestvom. Vendar v tem videu ne govorim o vstajenju mrtvih. V tem videu govorim o prvem vstajenju. PRVO VSTAJE. Vidite, prvo vstajenje ni vstajenje mrtvih, ampak živih. To je upanje kristjanov. Če se vam to ne zdi smiselno, razmislite o teh besedah ​​našega Gospoda Jezusa:

»Resnično, povem vam, kdor posluša mojo besedo in veruje v tistega, ki me je poslal, ima večno življenje in ne bo prišel na sodbo, ampak je prešel iz smrti v življenje. (Janez 5:24 Nova različica kralja Jakoba)

Vidite, Božje maziljenje nas premakne iz kategorije tistih, ki jih Bog smatra za mrtve, v skupino, za katero meni, da je živa, čeprav smo še vedno grešniki in smo morda fizično umrli.

Zdaj pa začnimo s pregledom krščanskega odrešitvenega upanja, kot je opisano v Svetem pismu. Začnimo z izrazoma »nebesa« in »nebesa«.

Ko pomislite na nebesa, pomislite na nočno nebo, osvetljeno z zvezdami, na kraj nedostopne svetlobe ali prestol, kjer Bog sedi na sijočih dragih kamnih? Seveda so nam preroki in apostoli veliko tega, kar vemo o nebesih, dali v živem simbolnem jeziku, ker smo fizična bitja z omejenimi čutnimi zmogljivostmi, ki niso zasnovana za razumevanje razsežnosti onkraj našega življenja v prostoru in času. Prav tako se moramo zavedati, da imajo tisti od nas, ki so ali so bili povezani z organizirano religijo, verjetno napačne domneve o nebesih; zato se tega zavedajmo in vzemimo eksegetski pristop k našemu preučevanju nebes.

V grščini je beseda za nebesa οὐρανός (o-ra-nós), kar pomeni ozračje, nebo, zvezdnato vidna nebesa, a tudi nevidna duhovna nebesa, kar preprosto imenujemo »nebesa«. Opomba v Helps Word-studies na Biblehub.com pravi, da imata »ednina »nebesa« in množina »nebesa« različna prizvoka in ju je zato treba v prevodu razlikovati, čeprav sta na žalost le redko.

Za naš namen kristjanov, ki želimo razumeti naše odrešitveno upanje, se ukvarjamo z duhovnimi nebesi, to nebeško resničnostjo Božjega kraljestva. Jezus pravi: »V hiši mojega Očeta je veliko sob. Če ne bi bilo tako, bi ti rekel, da grem tja, da ti pripravim prostor?" (Janez 14:2 BSB)

Kako razumemo Jezusov izraz dejanske lokacije, kot je hiša s sobami, v povezavi z resničnostjo Božjega Kraljestva? Ne moremo res misliti, da Bog živi v hiši, kajne? Veš, s teraso, dnevno sobo, spalnico, kuhinjo in dvema ali tremi kopalnicami? Jezus je rekel, da je v njegovi hiši veliko sob in da gre k svojemu Očetu, da nam pripravi prostor. Očitno je, da uporablja metaforo. Torej moramo prenehati razmišljati o kraju in začeti razmišljati o nečem drugem, a točno o čem?

In kaj izvemo o nebesih od Pavla? Po svoji viziji, da je ujet v "tretja nebesa," je rekel:

»Ujet sem bil raj in slišal stvari tako osupljive, da jih ni mogoče izraziti z besedami, stvari, ki jih noben človek ne sme povedati. (2 Korinčanom 12:4 NLT)

Presenetljivo je, kajne, da Paul uporablja besedo "raj« v grščini raj, (pa-rá-di-sos), ki je opredeljen kot »park, vrt, raj. Zakaj bi Pavel uporabil besedo raj za opis neoprijemljivega kraja, kot je nebesa? Navadno si o raju razmišljamo kot o fizičnem kraju, kot je Rajski vrt s pisanimi rožami in nedotaknjenimi slapovi. Zanimivo je, da Sveto pismo nikoli neposredno ne omenja Rajskega vrta kot raja. Beseda se v Krščanskih grških spisih pojavlja le trikrat. Vendar pa se nanaša na besedo za vrt, zaradi česar pomislimo na rajski vrt in kaj je bilo edinstvenega na tem vrtu? To je bil dom, ki ga je ustvaril Bog za prve ljudi. Zato morda ob vsaki omembi raja brez razmišljanja pogledamo v tisti rajski vrt. Toda o raju ne smemo razmišljati kot o enem samem kraju, temveč kot o nečem, ki ga je Bog pripravil za prebivanje svojih otrok. Tako ga je, ko ga je umirajoči zločinec na križu poleg Jezusa prosil, naj se me »spomni, ko prideš v svoje kraljestvo!" Jezus bi lahko odgovoril: »Resnično ti povem, danes boš z menoj notri Paradise.” (Lk 23:42,43 BSB). Z drugimi besedami, z menoj boš na kraju, ki ga je Bog pripravil za svoje človeške otroke.

Končni pojav besede najdemo v Razodetju, kjer Jezus govori maziljenim kristjanom. »Kdor ima uho, naj sliši, kaj Duh govori cerkvam. Tistemu, ki premaga, bom dal jesti z drevesa življenja, ki je v raj od Boga." (Razodetje 2:7 BSB)

Jezus pripravlja prostor za kralje in duhovnike v hiši svojega Očeta, vendar Bog pripravlja tudi zemljo, da jo naselijo krivični vstali ljudje – tisti, ki bodo imeli koristi od duhovniške službe maziljenih kraljev in duhovnikov z Jezusom. Resnično se bosta potem, kot je bilo v Edenu pred padcem človeštva v greh, nebo in zemlja združila. Duhovno in fizično se bosta prekrivala. Bog bo s človeštvom po Kristusu. V Božjem dobrem času bo zemlja raj, kar pomeni dom, ki ga je Bog pripravil za svojo človeško družino.

Kljub temu pa lahko upravičeno imenujemo raj še en dom, ki ga je Bog po Kristusu pripravil za maziljene kristjane, njegove posvojence. Ne govorimo o drevesih, rožah in žuborečih potokih, temveč o lepem domu za Božje otroke, ki bo dobil kakršno koli obliko, ki se bo odločil. Kako lahko izrazimo duhovne misli z zemeljskimi besedami? Ne moremo.

Ali je napačno uporabljati izraz »nebeško upanje«? Ne, vendar moramo paziti, da ne postane izraz, ki zajema lažno upanje, ker ni svetopisemski izraz. Pavel govori o upanju, ki je za nas rezervirano v nebesih – množina. Pavel nam v svojem pismu Kološanom pove:

»Vedno se zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa, ko molimo za vas, saj smo slišali za vašo vero v Kristusa Jezusa in ljubezen, ki jo imate do vseh svetih zaradi upanje, ki je zate rezervirano v nebesih." (Kološanom 1:3-5 NWT)

»Nebesa«, množina, se v Svetem pismu uporablja na stotine krat. Ni mišljeno, da posreduje fizično lokacijo, temveč nekaj o človeškem stanju, viru avtoritete ali vlade, ki je nad nami. Avtoriteta, ki jo sprejemamo in ki nam daje varnost.

Izraz »nebeško kraljestvo« se v prevodu New World ne pojavi niti enkrat, vendar se v publikacijah Watch Tower Corporation pojavlja na stotine krat. Če rečem »nebeško kraljestvo«, si boste seveda mislili na kraj. Zato so publikacije v najboljšem primeru neumne pri zagotavljanju tistega, kar radi imenujejo "hrana ob pravem času". Če bi sledili Svetemu pismu in natančno rekli »nebeško kraljestvo« (upoštevajte množino), ki se v Matejevi knjigi pojavlja 33-krat, bi se izognili namigovanju na lokacijo. Morda pa to ne bi podprlo njihovega nauka, da maziljenci izginejo v nebesa, da jih nikoli več ne bi videli. Očitno se zaradi svoje množinske uporabe ne nanaša na več krajev, temveč na oblast, ki prihaja od Boga. S tem v mislih preberimo, kaj ima Pavel povedati Korinčanom:

"Zdaj pravim to, bratje, da meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva, niti razpad ne podeduje nesmrtnosti." (1 Korinčanom 15:50 Berean dobesedna Biblija).

Tukaj ne govorimo o lokaciji, temveč o stanju bivanja.

V skladu s kontekstom 1. Korinčanom 15 bomo duhovna bitja.

»Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Posejano je v korupciji; vzhaja v netrujenju. Seje se v sramoto; je povzdignjeno v slavi. Seje se v slabosti; se dvigne na oblast. Seje se fizično telo; je dvignjeno duhovno telo. Če obstaja fizično telo, obstaja tudi duhovno. Tako je zapisano: »Prvi človek Adam je postal živ človek. Zadnji Adam postal življenski duh.” (1 Korinčanom 15:42–45)

Poleg tega Janez posebej pravi, da bodo ti pravični vstali imeli nebeško telo, kot je Jezus:

»Ljubljeni, zdaj smo božji otroci in še ni razodeto, kaj bomo. Vemo, da ko se pojavi Kristus, mu bomo podobni, saj ga bomo videli takšnega, kot je.” (1 Janezova 3:2 BSB)

Jezus je na to omenjal, ko je odgovarjal na to zvijačno vprašanje farizejev:

« Jezus je odgovoril: »Sinovi te starosti se poročijo in poročijo. Toda tisti, ki veljajo za vredne sodelovati v prihodnji dobi in v vstajenju od mrtvih, se ne bodo niti poročili niti poročili. Pravzaprav ne morejo več umreti, ker so kot angeli. In ker so sinovi vstajenja, so Božji sinovi." (Luka 20:34-36 BSB)

Pavel ponavlja Janezovo in Jezusovo temo, da bodo vstali pravični imeli duhovno telo, kot je Jezus.

»Toda naše državljanstvo je v nebesih in od tam nestrpno pričakujemo Odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo z močjo, ki mu omogoča, da vse podredi sebi, spremenil naša ponižna telesa, da bodo podobna njegovemu veličastnemu telesu.« (Filipljanom 3:21 BSB)

Zapomniti si moramo, da imeti duhovno telo ne pomeni, da bodo Božji otroci za vedno zaprti v kraljestvu svetlobe, da nikoli več ne bodo videli zelene zemeljske trave (kot nas želijo verjeti nauki JW).

»Takrat sem videl novo nebo in novo zemljo, kajti prvo nebo in zemlja sta minila in morja ni bilo več. Videl sem sveto mesto, novi Jeruzalem, ki prihaja iz nebes od Boga, pripravljen kot nevesta, okrašena za svojega moža. In zaslišal sem močan glas s prestola, ki je rekel: »Glej, Božje prebivališče je pri človeku in prebival bo z njimi. Njegovo ljudstvo bodo in Bog sam bo z njimi kot njihov Bog. (Razodetje 21:1-3 BSB)

In naredil si, da so postali kraljestvo duhovnikov za našega Boga. In kraljevali bodo na zemlji." (Razodetje 5:10 NLT)

Težko je domnevati, da služiti kot kralji in duhovniki pomenijo kaj drugega kot interakcijo z nepravičnimi ljudmi v človeški obliki, da bi pomagali tistim, ki so se pokesali v ali med Mesijanskim kraljestvom. Božji otroci bodo verjetno prevzeli meseno telo (po potrebi) za opravljanje dela na zemlji, tako kot je to storil Jezus, potem ko je bil vstajen. Ne pozabite, Jezus se je v 40 dneh pred svojim vnebohodom večkrat pojavljal, vedno v človeški podobi, nato pa izginil izpred oči. Kadar koli so angeli v predkrščanskih spisih komunicirali z ljudmi, so prevzeli človeško podobo in se pojavili kot normalni moški. Res je, na tej točki se ugibamo. Pošteno. Toda spomnite se, o čem smo razpravljali na začetku? Ni važno. Podrobnosti trenutno niso pomembne. Pomembno je, da vemo, da je Bog ljubezen in da je njegova ljubezen prekomerna, zato nimamo razloga za dvom, da je ponudba, ki nam je dana, vredna vsakega tveganja in vsake žrtve.

Zavedati se moramo tudi, da kot Adamovi otroci nismo upravičeni do odrešenja ali celo do odrešitvenega upanja, ker smo obsojeni na smrt. (»Ker plača za greh je smrt, Božji dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« Rimljanom 6:23) Le kot Božji otroci verjamejo v Jezusa Kristusa (glej Janez 1:12). , 13) in jih vodi Duh, da nam je usmiljeno dano odrešitveno upanje. Prosim, ne delajmo iste napake kot Adam in ne mislimo, da imamo odrešenje pod našimi pogoji. Slediti moramo Jezusovemu zgledu in narediti tisto, kar nam zapoveduje naš nebeški Oče, da bi bili odrešeni. »Ne bo šel v nebeško kraljestvo vsak, ki mi reče: 'Gospod, Gospod', ampak samo tisti, ki izpolnjuje voljo mojega Očeta v nebesih. (Matevž 7:21 BSB)

Zdaj pa poglejmo, kaj Sveto pismo pravi o našem odrešenjskem upanju:

Najprej izvemo, da smo bili odrešeni po milosti (z našo vero) kot Božji dar. »Toda zaradi svoje velike ljubezni do nas nas je Bog, ki je bogat z usmiljenjem, oživel s Kristusom, tudi ko smo bili mrtvi zaradi svojih prestopkov. Po milosti si bil odrešen!" (Efežanom 2:4-5 BSB)

drugiJezus Kristus je tisti, ki s svojo prelito krvjo omogoča naše odrešenje. Božji otroci jemljejo Jezusa za svojega posrednika nove zaveze kot edino sredstvo za spravo z Bogom.

"Odrešenje ni v nikomur drugem, kajti ni drugega imena pod nebom, danega ljudem, s katerim bi se morali rešiti." (Apostolska dela 4:12 BSB)

»Kajti en Bog je in eden je posrednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal samega sebe v odkupnino za vse. (1 Timoteju 2:5,6 BSB).

»...Kristus je posrednik nove zaveze, da bi tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino – zdaj, ko je umrl kot odkupnina, da bi jih osvobodil grehov, storjenih po prvi zavezi.« (Hebrejcem 9:15 BSB)

tretja, biti odrešen od Boga pomeni odgovoriti na njegov klic po Kristusu Jezusu: »Vsak naj vodi življenje, ki mu ga je Gospod dodelil in kateremu Bog ga je poklical. "(Korinčani 1 7: 17)

Blagoslovljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v Kristusu blagoslovil z vsakim duhovnim blagoslovom v nebesih. Za V njem nas je izbral pred nastankom sveta biti svet in neoporečen v Njegovi navzočnosti. V ljubezni nas je vnaprej določil za svoje sinove po Jezusu Kristusu, po ugodju svoje volje. (Efežanom 1:3–5).

Četrtič, obstaja samo ENO pravo krščansko odrešitveno upanje, ki je božji maziljen otrok, ki ga kliče naš Oče, in prejemnik večnega življenja. "Eno telo in en duh sta, tako kot ste bili poklicani v eno upanje, ko ste bili poklicani; En Gospod, ena vera, en krst; en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh." (Efežanom 4:4-6 BSB).

Jezus Kristus sam uči Božje otroke, da obstaja samo eno odrešitveno upanje in to je preživeti težko življenje kot pravični in nato biti nagrajen z vstopom v nebeško kraljestvo. »Srečni so tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb, saj jim pripada nebeško kraljestvo (Matej 5:3 NWT)

"Srečni so tisti, ki so bili preganjani zaradi pravičnosti, saj jim pripada nebeško kraljestvo." (Matej 5:10 NWT)

"Srečni so YOU ko ljudje očitajo YOU in preganjati YOU in lažno govorijo vse vrste hudobnih stvari proti YOU zaradi mene. Veselite se in skačite od veselja, saj VAŠ nagrada je velika v nebesih; kajti na ta način so preganjali preroke pred YOU.« (Matej 5:11,12 SZT)

Peti, in končno, glede našega odrešitvenega upanja: Sveto pismo podpira samo dve vstajenji, ne tri (nobeden pravični prijatelj Jehova, ki bi bil vstajen na rajsko zemljo, ali pravični preživeli Armagedon, ki ostanejo na zemlji). Dve mesti v Krščanskih spisih podpirata biblijski nauk o:

1) Vstajenje pravičen biti s Kristusom kot kralji in duhovniki v nebesih.

2) Vstajenje nepravičen na zemljo na sodbo (številne Biblije sodbo prevajajo kot »obsodbo« – njihova teologija je, da če nisi vstajen s pravičnimi, potem lahko vstaješ samo zato, da te vržejo v ognjeno jezero po preteku 1000 let).

"In imam enako upanje v Boga, ki ga sami cenijo, da bo vstajenje tako pravičnih kot hudobnih." (Apostolska dela 24:15 BSB)

 »Ne čudite se temu, kajti prihaja ura, ko bodo vsi, ki so v svojih grobovih, slišali njegov glas in prišli ven – tisti, ki so delali dobro za vstajenje življenja, in tisti, ki so storili zlo, za vstajenje sodbe. .” (Janez 5:28,29 BSB)

Tukaj je naše odrešitveno upanje jasno navedeno v svetem pismu. Če mislimo, da lahko dobimo odrešitev samo s čakanjem, da vidimo, kaj se bo zgodilo, moramo bolj skrbno razmisliti. Če menimo, da imamo pravico do odrešenja, ker vemo, da sta Bog in njegov Sin Jezus Kristus dobra, in želimo biti dobri, to ni dovolj. Pavel nas svari, naj s strahom in trepetom delamo svoje odrešenje.

"Zato, moj ljubljeni, tako kot si vedno ubogal, ne samo v moji navzočnosti, ampak zdaj še bolj v moji odsotnosti, še naprej delajte svoje odrešenje s strahom in trepetom. Kajti Bog je tisti, ki deluje v vas, da želite in delujete v imenu njegovega dobrega namena." (Filipljanom 2:12,13 BSB)

Ljubezen do resnice je bistvena za naše odrešenje. Če ne ljubimo resnice, če mislimo, da je resnica pogojna ali sorazmerna z našimi lastnimi telesnimi željami in željami, potem ne moremo pričakovati, da nas bo Bog našel, ker išče tiste, ki častijo v duhu in resnici. (Janez 4:23, 24)

Preden zaključimo, se želimo osredotočiti na nekaj, kar se zdi, da mnogi pogrešajo glede našega odrešitvenega upanja kot kristjanov. Pavel je v Apostolskih delih 24:15 rekel, da je imel upanje, da bo prišlo do vstajenja pravičnih in krivičnih? Zakaj bi upal na vstajenje krivičnih? Zakaj upati na nepravične ljudi? Da bi odgovorili na to, se vrnemo k naši tretji točki o poklicu. Efežanom 1:3-5 nam pove, da nas je Bog izbral pred ustanovitvijo sveta in nas vnaprej določil za odrešenje kot svoje sinove po Jezusu Kristusu. Zakaj izbrati nas? Zakaj za posvojitev vnaprej določiti majhno skupino ljudi? Ali ne želi, da se vsi ljudje vrnejo k njegovi družini? Seveda, toda sredstvo za dosego tega je, da se majhna skupina najprej kvalificira za določeno vlogo. Ta vloga je služiti kot vlada in duhovništvo, nova nebesa in nova zemlja.

To je razvidno iz Pavlovih besed Kološanom: »On [Jezus] je pred vsem in v njem je vse skupaj. In On je glava telesa, cerkve; [to smo mi] On je začetek in prvorojenec izmed mrtvih, [prvi, vendar bodo Božji otroci sledili], da bi imel v vsem prednost. Kajti Bogu je bilo všeč, da bi vsa njegova polnost prebivala v njem in da bi po njem pomiril s seboj vse, [vključno s krivičnimi], bodisi na zemlji bodisi v nebesih, tako da je sklenil mir s krvjo svojega križa. (Kološanom 1:17–20 BSB)

Jezus in njegovi pridruženi kralji in duhovniki bodo ustanovili upravo, ki si bo prizadevala spraviti vse človeštvo nazaj v Božjo družino. Ko torej govorimo o odrešitvenem upanju kristjanov, gre za drugačno upanje od tistega, ki ga je Pavel vztrajal za krivične, a konec je isti: večno življenje kot del božje družine.

Za konec si torej zastavimo vprašanje: Ali v nas deluje Božja volja, ko rečemo, da nočemo v nebesa? Da želimo biti na rajski zemlji? Ali žalujemo svetega duha, ko se osredotočamo na lokacijo in ne na vlogo, ki jo naš Oče želi, da igramo pri uresničevanju njegovega namena? Naš nebeški Oče ima za nas nalogo. Poklical nas je, da opravimo to delo. Se bomo nesebično odzvali?

Poslanci Hebrejcem pravijo: »Kajti če bi bilo sporočilo, ki so ga govorili angeli, zavezujoče in bi vsak prestopek in neposlušnost prejel svojo pravično kazen, kako naj pobegnemo, če zanemarimo tako veliko odrešenje? To odrešenje je prvi oznanil Gospod, potrdili so nam ga tisti, ki so ga poslušali. (Hebrejcem 2:2,3 BSB)

»Kdor je zavrnil Mojzesovo postavo, je umrl brez usmiljenja na podlagi pričevanja dveh ali treh prič. Koliko strožje menite, da si zasluži kazen tisti, ki je teptal Božjega Sina, oskrunil kri zaveze, ki ga je posvetila, in užalil Duha milosti?« (Hebrejcem 10:29 BSB)

Pazimo, da ne žalimo duha milosti. Če želimo izpolniti naše resnično, eno in edino krščansko upanje na zveličanje, moramo izpolnjevati voljo našega Očeta, ki je v nebesih, slediti Jezusu Kristusu in nas sveti duh spodbuditi, da delujemo v pravičnosti. Božji otroci se močno zavezujejo, da bodo sledili našemu rešitelju, ki daje življenje, v raj, kraj, ki nam ga je Bog pripravil. To je res pogoj za večno življenje ... in zahteva vse, kar smo, želimo in upamo. Kot nam je Jezus brez dvoma rekel: »Če hočeš biti moj učenec, moraš v primerjavi s tem sovražiti vse druge – svojega očeta in mater, ženo in otroke, brate in sestre – da, tudi svoje življenje. Sicer ne moreš biti moj učenec. In če ne nosiš svojega križa in ne hodiš za menoj, ne moreš biti moj učenec." (Luka 14:26 NLT)

Hvala za vaš čas in podporo.