Kako je molitev drugačna za Božje otroke?

Po objavi v angleščini in španščini mojega zadnjega videoposnetka o vprašanju, ali je primerno moliti k Jezusu ali ne, sem bil deležen poštenega odpora. To sem pričakoval od trinitarnega gibanja, ker je navsezadnje za trinitarce Jezus vsemogočni Bog. Zato seveda želijo moliti k Jezusu. Vendar pa so bili tudi iskreni kristjani, ki, čeprav ne sprejemajo Trojice kot veljavnega razumevanja narave Boga, še vedno menijo, da je molitev k Jezusu nekaj, kar bi morali Božji otroci izvajati.

Pripeljalo me je do tega, da sem se vprašal, ali tukaj kaj pogrešam. Če je tako, se mi zdi napačno moliti k Jezusu. A ne smemo se ravnati po svojih občutkih, čeprav nekaj štejejo. Voditi nas mora sveti duh, za katerega je Jezus obljubil, da nas bo vodil v vso resnico.

Ko pa pride ta, in sicer Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, ampak bo govoril, kar koli bo slišal. In razodelo vam bo prihodnje stvari. (Janez 16:13, zvesta različica)

Zato sem se vprašal, ali je bila moja zadržanost do molitve k Jezusu le prenos iz dni, ko sem bil Jehovova priča? Ali sem se vdal globoko zakopani predsodki? Po eni strani sem jasno spoznal, da se grška beseda, ki označuje »molitev« in »moliti«, v krščanskih spisih nikoli ne uporablja v povezavi z Jezusom, ampak le v povezavi z našim Očetom. Po drugi strani pa, kot so mi poudarili številni dopisovalci, vidimo v Svetem pismu primere, ko zvesti kristjani kličejo našega Gospoda Jezusa in ga prosijo.

Na primer, vemo, da je Štefan v Apostolskih delih 7:59 naredil peticijo Jezusu, ki ga je videl v videnju, ko so ga kamenjali do smrti. »Medtem ko so ga kamenjali, Stephen pritožil, "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha." Podobno je Peter imel videnje in slišal Jezusov glas iz nebes, ki mu je dajal navodila, in se je odzval Gospodu.

»… zaslišal se mu je glas: »Vstani, Peter; ubij in jej." Toda Peter je rekel: »Nikakor, Gospod; kajti nikoli nisem jedel ničesar navadnega ali nečistega.« In drugič je prišel do njega glas: »Kar je Bog očistil, ne imej za nečisto.« To se je zgodilo trikrat in stvar je bila takoj vzeta v nebesa. (Apostolska dela 10:13-16).

Potem je tu še apostol Pavel, ki nam, čeprav nam ne navaja okoliščin, pove, da je Jezusa trikrat rotil, naj mu odrešijo določen trn v mesu. "Trikrat sem prosila z Gospodom, da mi ga odvzame.« (2 Korinčanom 12:8)

Toda v vsakem od teh primerov grška beseda za »molitev« se ne uporablja.

To se mi zdi pomembno, ampak potem, ali preveč izkoriščam odsotnost besede? Če vsaka situacija opisuje dejanja, povezana z molitvijo, ali je treba besedo »molitev« uporabiti v kontekstu, da jo lahko štejemo za molitev? Človek bi si mislil, da ne. Nekdo bi lahko sklepal, da dokler je to, kar je opisano, molitev, nam dejansko ni treba brati samostalnika »molitev« ali glagola »moliti«, da bi sestavljalo molitev.

Vseeno me je nekaj peklo v ozadju misli. Zakaj Sveto pismo nikoli ne uporablja glagola »moliti« niti samostalnika »molitev«, razen v povezavi s komunikacijo z Bogom, našim Očetom?

Potem me je prešinilo. Kršil sem kardinalno pravilo eksegeze. Če se spomnite, je eksegeza metoda preučevanja Svetega pisma, pri kateri pustimo, da se Sveto pismo samo razlaga. Upoštevamo številna pravila in prvo je, da raziskavo začnemo brez pristranskosti in predsodkov.

Kakšno mojo pristranskost, kakšen predsodek sem vnesel v to študijo molitve? Spoznal sem, da je bilo prepričanje, da vem, kaj je molitev, da popolnoma razumem svetopisemsko definicijo izraza.

To vidim kot odličen primer, kako je lahko prepričanje ali razumevanje tako globoko zasidrano, da sploh ne pomislimo, da bi o njem dvomili. To preprosto jemljemo kot danost. Na primer, molitev je del naše verske tradicije. Ne glede na to, iz katere vere prihajamo, vsi vemo, kaj je molitev. Ko hindujci pri čaščenju kličejo ime enega od svojih številnih bogov, molijo. Ko muslimani kličejo k Alahu, molijo. Ko se ortodoksni rabini večkrat pokleknejo pred zidom objokovanja v Jeruzalemu, molijo. Ko trinitarni kristjani prosijo za svoje troedino božanstvo, molijo. Ko so zvesti možje in žene iz starih časov, kot so Mojzes, Hana in Daniel, klicali ime »Jahve«, so molili. Ne glede na to, ali gre za resničnega Boga ali za lažne bogove, je molitev molitev.

V bistvu je to SSDD. Vsaj različica SSDD. Isti govor, drugo božanstvo.

Ali nas vodi moč tradicije?

Ena omembe vredna stvar pri učenju našega Gospoda je njegova natančnost in njegova razumna raba jezika. Pri Jezusu ni površnega govora. Če bi morali moliti k njemu, potem bi nam to rekel, kajne? Navsezadnje so do te točke Izraelci samo molili k Jahveju. Abraham je molil k Bogu, nikoli pa ni molil v Jezusovem imenu. Kako je lahko? Bilo je brez primere. Jezus ne bo prišel na prizorišče še dve tisočletji. Če bi torej Jezus uvajal nov element v molitev, natančneje, da bi morala vključevati njega, bi to moral reči. Pravzaprav bi moral to zelo jasno povedati, ker je premagoval zelo močan predsodek. Judje so samo molili h Jahveju. Pogani so molili več bogovom, Judje pa ne. Moč postave, da vpliva na judovsko razmišljanje in ustvarja predsodke – čeprav pravilne – je razvidna iz dejstva, da je Gospod – naš Gospod Jezus Kristus, kralj kraljev – moral povedati Petru ne enkrat, ne dvakrat, ampak tri časih, ko je zdaj lahko jedel meso živali, ki so jih Izraelci imeli za nečiste, na primer svinjino.

Iz tega torej sledi, da če bi Jezus zdaj želel tem Judom, vezanim na tradicijo, reči, da lahko in morajo moliti k njemu, bi imel veliko predsodkov, ki bi jih moral preseči. Nejasne izjave ga ne bodo presekale.

V molitve je sicer uvedel dva nova elementa, vendar je to storil z jasnostjo in ponavljanjem. Prvič, rekel jim je, da bo treba zdaj Bogu moliti v Jezusovem imenu. Druga sprememba molitve, ki jo je naredil Jezus, je navedena v Mateju 6:9,

Takole torej molite: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime ...

Da, njegovi učenci so zdaj imeli prednost moliti k Bogu, ne kot svojemu suverenu, temveč kot svojemu osebnemu Očetu.

Ali menite, da so ta navodila veljala samo za njegove neposredne poslušalce? Seveda ne. Mislite, da je mislil na ljudi vseh religij? Ali je mislil na Hindujce ali Rimljane, ki so častili poganske bogove? Seveda ne. Ali je sploh mislil na Jude na splošno? Ne. Govoril je svojim učencem, tistim, ki so ga sprejeli za Mesijo. Govoril je tistim, ki bodo oblikovali Kristusovo telo, novi tempelj. Duhovni tempelj, ki bi nadomestil fizičnega v Jeruzalemu, ker je bil ta že označen za uničenje.

To je pomembno razumeti: Jezus je govoril Božjim otrokom. Tisti, ki sestavljajo prvo vstajenje, vstajenje v življenje (Razodetje 20:5).

Prvo pravilo eksegetskega preučevanja Svetega pisma je: Začnite svoje raziskovanje z umom, čistim od pristranskosti in predsodkov. Vse moramo dati na mizo, ničesar ne domnevati. Zato si ne moremo domnevati, da vemo, kaj je molitev. Splošne definicije besede ne moremo vzeti za samoumevno, če predpostavimo, da je tisto, kar tradicionalno opredeljujejo Satanov svet in religije, ki prevladujejo v glavah ljudi, tisto, kar je imel Jezus v mislih. Zagotoviti moramo, da imamo v mislih isto definicijo, kot nam jo sporoča Jezus. Da bi to ugotovili, moramo uporabiti drugo pravilo eksegeze. Upoštevati moramo občinstvo. Komu je Jezus govoril? Komu je razkrival te nove resnice? Strinjali smo se že, da je bilo njegovo novo navodilo moliti v njegovem imenu in naslavljati Boga kot našega Očeta navodilo, namenjeno njegovim učencem, ki bodo postali Božji otroci.

S tem v mislih in povsem nenadoma sem pomislil na še eno sveto pismo. Pravzaprav eden mojih najljubših biblijskih odlomkov. Prepričan sem, da ste nekateri že tam z mano. Za druge se bo to sprva morda zdelo nepomembno, vendar boste kmalu videli povezavo. Poglejmo 1 Korinčanom 15:20-28.

Zdaj pa je Kristus vstal od mrtvih, prvina tistih, ki so zaspali. Ker je namreč smrt prišla po človeku, prihaja po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kajti kakor v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. Toda vsak v svojem redu: Kristus, prvina; pozneje, ob njegovem prihodu, tisti, ki pripadajo Kristusu. Potem pride konec, ko preda kraljestvo Bogu Očetu, ko odpravi vsako vladavino in vsako oblast in moč. Kajti kraljevati mora, dokler ne položi vseh svojih sovražnikov pod noge. Zadnji sovražnik, ki ga je treba odpraviti, je smrt. Kajti Bog mu je vse položil pod noge. Ko pa pravi, da mu je vse podrejeno, je očitno, da je tisti, ki vse podreja, izjema. In ko bo vse podrejeno Kristusu, bo tudi Sin sam podrejen Tistemu, ki mu je vse podredil, da bo Bog vse v vsem. (1 Korinčanom 15:20-28 Holman Christian Standard Bible)

Ta zadnji stavek me je vedno navduševal. "Da bi bil Bog vse v vsem." Večina prevodov gre za dobesedno prevajanje grščine beseda za besedo. Nekateri pa se malo razlagajo:

New Living Translation: »povsod bo nad vsem.«

Prevod dobre novice: »Bog bo popolnoma vladal vsem.«

Sodobna angleška različica: "Takrat bo Bog vsem pomenil vse."

New World Translation: »da bi bil Bog vsem vse«.

Nobenega razloga ni, da bi nas zmešalo, kaj pomeni beseda, da bo Bog »vse v vsem«. Poglejte neposredni kontekst, še eno pravilo eksegeze. To, o čemer tukaj beremo, je končna rešitev za težave človeštva: obnova vseh stvari. Prvič, Jezus je vstal. "Prvi plodovi." Potem tisti, ki pripadajo Kristusu. Kdo so oni?

Prej, v tem pismu Korinčanom, Pavel razkriva odgovor:

“. . .vse stvari pripadajo TEBI; po drugi strani VI pripadate Kristusu; Kristus pa pripada Bogu.« (1 Korinčanom 3:22, 23)

Pavel govori Božjim otrokom, ki pripadajo njemu. Vstali so v nesmrtno življenje, ko se Kristus vrne, med njegovim prihodom ali kraljevanjem parousia. (1 Janez 3:2 BSB)

Nato Pavel preskoči tisočletno tisočletno vladavino do konca, ko je bila odpravljena vsa človeška vladavina in je bila odpravljena celo smrt, ki je posledica greha. Takrat ni več sovražnikov Boga ali človeka. Šele takrat, na koncu, se kralj Jezus podredi tistemu, ki mu je podredil vse, da bi bil Bog vsem vse. Vem, da je Prevod novi svet veliko kritiziran, vendar ima vsak prevod Svetega pisma svoje napake. Mislim, da je v tem primeru interpretativna upodobitev pravilna.

Vprašajte se, kaj Jezus tukaj obnavlja? Kar je bilo izgubljeno, kar je bilo treba obnoviti. Večno življenje za ljudi? Ne. To je stranski produkt tega, kar je bilo izgubljeno. Obnavlja tisto, kar sta Adam in Eva izgubila: njun družinski odnos z Jahvejem kot njunim Očetom. Večno življenje, ki so ga imeli in ki so ga zavrgli, je bil stranski produkt tega odnosa. To je bila njihova dediščina kot Božjih otrok.

Ljubeč oče ni daleč od svojih otrok. Ne zapusti jih in jih ne pusti brez vodstva in navodil. Geneza kaže, da se je Jahve redno pogovarjal s svojimi otroki v vetrovnem delu dneva - verjetno pozno popoldne.

»Slišali so glas Boga GOSPODA, ki je hodil po vrtu v hladnem dnevu, in mož in njegova žena sta se skrila pred navzočnostjo Boga GOSPODA med drevesa v vrtu.« (Genesis 3:8 World English Bible)

Nebeško in zemeljsko kraljestvo sta bila takrat povezana. Bog je govoril s svojimi človeškimi otroki. Bil jim je Oče. Govorili so z njim in jim je odgovoril. To je bilo izgubljeno. Izgnani so bili iz vrta. Obnova izgubljenega je bil dolgotrajen proces. Ko je Jezus prišel, je vstopil v novo fazo. Od takrat naprej je postalo mogoče biti ponovno rojen, posvojen kot Božji otrok. Zdaj se lahko z Bogom pogovarjamo ne kot s svojim Kraljem, Suverenom ali Vsemogočnim Božanstvom, ampak kot z našim osebnim Očetom. “Abba Oče. "

Ko se je čas izpolnil, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da odkupi tiste, ki so pod postavo, da bi bili mi posinovljeni. In ker ste sinovi, je Bog poslal Duha svojega Sina v naša srca, ki kliče: "Aba, Oče!" Torej nisi več suženj, ampak sin, in če si sin, potem dedič po Bogu. (Galačanom 4:4-7 HCSB)

Toda odkar je prišla ta vera, nismo več pod varuhom, kajti vsi ste Božji sinovi po veri v Kristusa Jezusa. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste Kristusa oblekli kakor oblačilo. Ni Juda ali Grka, sužnja ali svobode, moškega ali ženske; kajti vsi ste eno v Kristusu Jezusu. In če ste Kristusovi, potem ste Abrahamovo seme, dediči po obljubi. (Galačanom 3:26, 27 HCSB)

Zdaj, ko je Jezus razkril te nove vidike molitve, lahko vidimo, da skupna definicija molitve, ki jo dajejo religije sveta, ne ustreza povsem. Na molitev gledajo kot na prošnjo in hvaljenje svojega božanstva. Toda za Božje otroke ni pomembno, kaj rečeš, ampak komu to rečeš. Molitev je komunikacija med Božjim otrokom in samim Bogom kot našim Očetom. Ker obstaja samo en pravi Bog in en Oče vseh, je molitev beseda, ki se nanaša samo na komunikacijo s tem nebeškim Očetom. To je svetopisemska definicija, kot jo vidim.

Eno telo in en Duh sta – tako kot ste bili poklicani k enemu upanju, ki pripada vašemu klicu – en Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je nad vsem in skozi vse in v vseh. (Efežanom 4:4-6 ESV)

Ker Jezus ni naš Oče, ne molimo k njemu. Lahko se pogovarjamo z njim, seveda. Toda beseda »molitev« opisuje edinstveno obliko komunikacije, ki obstaja med našim nebeškim Očetom in njegovimi posvojenimi človeškimi otroki.

Molitev je pravica, ki jo imamo kot Božji otroci, vendar jo moramo ponuditi skozi vrata Bogu, ki je Jezus. Molimo v njegovem imenu. Tega nam ne bo treba storiti, ko bomo obujeni v življenje, ker bomo takrat videli Boga. Jezusove Matejeve besede se bodo izpolnile.

»Blagoslovljeni so čisti v srcu, saj bodo videli Boga.

Blagor miroljubnikom, kajti imenovani bodo Božji sinovi.

Blagor tistim, ki so preganjani zaradi pravičnosti, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«

(Matej 5:8-10 HCSB)

Toda za ostalo človeštvo bo ta odnos oče/otrok moral počakati do konca, kot opisuje Pavel.

Ko bodo vsi sovražniki Boga in ljudi odstranjeni, potem ne bo več treba moliti k Bogu v Jezusovem imenu, ker bo takrat odnos Oče/otrok v celoti obnovljen. Bog bo vse vsem, vse vsem, kar pomeni Oče vsem. Ne bo oddaljen. Molitev ne bo enostranska. Kakor sta Adam in Eva govorila s svojim Očetom in je on govoril z njima in ju vodil, tako bo Jahve, naš Bog in naš Oče, govoril z nami. Sinova naloga bo opravljena. Predal bo svojo mesijansko krono in se podredil tistemu, ki mu je vse podredil, da bo Bog vsem vsem.

Molitev je način, kako se Božji otroci pogovarjajo s svojim očetom. Je edinstvena oblika komunikacije med očetom in otrokom. Zakaj bi ga želeli omiliti ali zamešati zadevo. Kdo bi si tega želel? Komu koristi spodkopavanje tega odnosa? Mislim, da vsi poznamo odgovor na to.

V vsakem primeru je to tisto, kar razumem, da Sveto pismo govori o temi molitve. Če čutite drugače, potem ravnajte po svoji vesti.

Hvala za posluh in vsem, ki še naprej podpirate naše delo, najlepša hvala.

Meleti Vivlon

Članki Meleti Vivlon.

Všeč vam je tudi:

Mediji, denar, srečanja in jaz

Naučimo se ribe: Prednosti eksegetične študije Biblije

Preučevanje Mateja 24, 9. del: Izpostavitev doktrine generacije Jehovovih prič kot napačne