Ali moramo svetovati soboto, da bi bili rešeni?

Po mnenju adventistov sedmega dne, vere, ki šteje več kot 14 milijonov ljudi, in ljudi, kot je Mark Martin, nekdanji JW aktivist, ki je postal evangeličanski pridigar, ne bomo rešeni, če ne obhajamo sobote – to pomeni, da ne delamo »dela« v soboto (po judovskem koledarju).

Seveda sobotarji pogosto izgovarjajo, da je sobota nastala pred Mojzesovim zakonom in da je bila določena v času stvarjenja. Če je temu tako, zakaj potem sobotni šabat po judovskem koledarju pridigajo sobotarji? Zagotovo v času stvarjenja ni bilo koledarja, ki bi ga naredil človek.

Če je načelo biti v Božjem počitku dejavno v srcih in mislih pravih kristjanov, potem takšni kristjani zagotovo razumejo, da smo postali pravični po veri, po svetem duhu in ne po lastnih ponavljajočih se, jalovih prizadevanjih ( Rimljanom 8:9,10). In seveda se moramo spomniti, da so Božji otroci duhovni ljudje, novo stvarjenje (2 Korinčanom 5:17), ki so našli svojo svobodo v Kristusu; svoboda ne samo od suženjstva grehu in smrti, ampak tudi do vseh DEL, ki jih opravljajo, da bi se odkupili za te grehe. Apostol Pavel je to poudaril, ko je rekel, da če še vedno poskušamo doseči odrešitev in spravo z Bogom s ponavljajočimi se deli, za katera menimo, da so vredni (kot pri kristjanih, ki sledijo Mojzesovi postavi ali štejejo ure v oznanjevanju), potem imamo ločeni od Kristusa in odpadli od milosti.

»Kristus nas je osvobodil za svobodo. Stojte torej trdno in ne pustite se znova obremeniti z jarmom suženjstva ...Vi, ki se skušate opravičiti po postavi, ste bili ločeni od Kristusa; od milosti si odpadel. Po veri pa po Duhu nestrpno pričakujemo upanje pravičnosti.« (Galačanom 5:1,4,5)

To so močne besede! Naj vas ne zapeljejo nauki sobotarjev, sicer boste ločeni od Kristusa. Za tiste med vami, ki ste morda v procesu zavajanja ideje, da morate »počivati«, morate upoštevati časovno omejeni šabat od petka do sobote od sončnega zahoda do sončnega zahoda ali pa se boste soočili s posledico prejema znamenja zver (ali kakšna druga taka neumnost) in bo tako uničena v harmagedonu, globoko vdihnite. Razpravljajmo eksegetsko iz svetega pisma brez vnaprejšnjih pristranskosti in o tem logično razpravljajmo.

Prvič, če je spoštovanje sobote pogoj za vključitev v vstajenje pravičnih z Jezusom Kristusom, ali ne bi velik del dobre novice o Božjem kraljestvu, ki so ga oznanjali Jezus in njegovi apostoli, to omenil? Sicer pa, kako bi mi pogani lahko vedeli? Navsezadnje bi pogani imeli le malo predsodkov ali skrbi za praznovanje sobote in kaj to vključuje, za razliko od Judov, ki so to prakticirali kot sestavni del Mojzesove postave več kot 1,500 let. Brez Mojzesove postave, ki ureja, kaj se sme in česa ne sme početi na soboto, morajo sodobni sobotarji oblikovati svoja nova pravila o tem, kaj je »delo« in »počitek«, ker Sveto pismo ne daje nobenih pravil na ta način. . S tem, ko ne delajo (Ali ne bodo nosili svoje postelje?), ohranjajo idejo o tem, da ostanejo v Božjem počitku, fizično idejo in ne duhovno. Ne ujamimo se v to past, ampak imejmo v mislih in nikoli ne pozabimo, da smo postali pravični pred Bogom s svojo vero v Kristusa in ne s svojimi deli. »Toda po veri po Duhu nestrpno pričakujemo upanje pravičnosti.« (Galačanom 5:5).

Vem, da je tistim, ki izhajajo iz organiziranih religij, zelo težko uvideti, da delo ni pot v nebesa, da bi služili s Kristusom v njegovem mesijanskem kraljestvu. Sveto pismo nam pravi, da odrešenje ni nagrada za dobra dela, ki smo jih storili, zato se nihče od nas ne more hvaliti (Efežanom 2:9). Seveda se zreli kristjani zelo dobro zavedamo, da smo še vedno fizična bitja in zato ravnamo v skladu s svojo vero, kot je zapisal Jakob:

»O nespametni človek, ali hočeš dokaze, da je vera brez dejanj ničvredna? Ali ni bil naš oče Abraham opravičen s tem, kar je storil, ko je svojega sina Izaka daroval na oltar? Vidite, da je njegova vera delovala z njegovimi dejanji in njegova vera je bila izpopolnjena s tem, kar je storil.« (Jakob 2:20-22 BSB)

Seveda so se farizeji, ki so nadlegovali Jezusa in njegove učence, ker so pobirali klasje in jih jedli v soboto, lahko hvalili s svojimi deli, ker niso imeli vere. Z približno 39 kategorijami prepovedanih dejavnosti za soboto, vključno s pobiranjem žita za potešitev lakote, so njihovo vero prevzela dela. Jezus se je na njihovo nagovarjanje odzval tako, da jim je poskušal pomagati razumeti, da so uvedli zatiralski in legalistični sistem sobotnih zakonov, ki nimajo usmiljenja in pravičnosti. Z njimi je pregovarjal, kot vidimo v Marku 2:27, da je »sobota ustvarjena zaradi človeka, ne človek zaradi sobote«. Kot Gospodar sobote (Matej 12:8; Marko 2:28; Luka 6:5) je Jezus prišel učiti, da lahko spoznamo, da se nam ni treba truditi, da bi dosegli svojo rešitev z deli, ampak z vero.

"Vsi ste Božji sinovi po veri v Kristusa Jezusa." (Galačanom 3:26)

Ko je Jezus kasneje rekel farizejem, da bo Božje kraljestvo odvzeto Izraelcem in dano ljudstvu, poganom, ki bodo obrodili sadove po Mateju 21:43, je rekel, da bodo pogani tisti, ki bodo pridobili Božja naklonjenost. In bili so veliko bolj naseljeno ljudstvo kot Izraelci, kajne!? Torej iz tega sledi, da če bi bilo spoštovanje sobote res (in je še vedno) bistveni element dobre novice o Božjem kraljestvu, potem bi pričakovali, da bomo videli številne in pogoste svetopisemske spodbude, ki bi novo spreobrnjenim krščanskim poganom ukazovale, naj spoštujejo soboto, ne mi?

Vendar, če preiščete krščanske spise in iščete primer, kjer je poganom zapovedano obhajati soboto, ne boste našli niti enega – ne v Govoru na gori, ne v Jezusovih naukih kjer koli in ne v knjiga Apostolskih del. Kar vidimo v Apostolskih delih, so apostoli in učenci, ki ob sobotah pridigajo Judom v sinagogah, naj verujejo v Jezusa Kristusa. Preberimo nekaj o teh priložnostih:

»Po svoji navadi je šel Pavel v sinagogo in tri sobote z njimi razglabljal iz Svetega pisma, razlago in dokazovanje, da je Kristus moral trpeti in vstati od mrtvih.« (Apostolska dela 17:2,3)

»Iz Perge so odpotovali v notranjost pisidijske Antiohije, kjer so na soboto vstopili v sinagogo in sedli. Po branju postave in prerokov so jim voditelji sinagoge poslali sporočilo: »Bratje, če imate besedo spodbude za ljudi, prosim, spregovorite.« (Akti 13: 14,15)

»Vsako soboto je razpravljal v sinagogi in skušal prepričati tako Jude kot Grke. In ko sta Silas in Timotej prišla iz Makedonije, Pavel se je popolnoma posvetil Besedi in pričeval Judom, da je Jezus Kristus.« (Apostolska dela 18:4,5)

Sabatari bodo poudarili, da ti spisi pravijo, da so bogoslužili na soboto. Seveda so judovski nekristjani bogoslužili v soboto. Pavel je pridigal tistim Judom, ki so še vedno obhajali soboto, ker so se na ta dan zbirali. Vsak drugi dan so morali delati.

Nekaj ​​drugega, o čemer je treba razmisliti, je to, da ko pogledamo Pavlove spise, vidimo, da porabi veliko časa in truda za poučevanje razlike med telesnimi in duhovnimi ljudmi v kontekstu razumevanja razlike med postavo in novo zavezo. Božje otroke opominja, naj razumejo, da so kot posvojeni otroci vodeni z duhom, poučeni s svetim duhom in ne s pisnim kodeksom zakonov in predpisov ali s strani ljudi – kot so farizeji, pismouki, »nadvrhunski apostoli« ali vladarji. Člani telesa (2. Korinčanom 11:5, 1. Janezovo 2:26,27).

»Kar smo prejeli, ni duh sveta, ampak Duh, ki je od Boga, da razumemo, kar nam je Bog daroval. To je tisto, kar govorimo, ne z besedami, ki nas uči človeška modrost, ampak z besedami, ki nas uči Duh, razlaga duhovne resničnosti z besedami, ki jih uči Duh.« (1 Korinčanom 2:12-13).

Razlika med duhovnim in telesnim je pomembna, ker Pavel opozarja Korinčane (in vse nas), da po zavezi Mojzesove postave Izraelci niso mogli biti poučeni od Duha, ker njihova vest ni mogla biti očiščena. V skladu z zavezo Mojzesove postave so imeli samo možnost, da so se za svoje grehe večkrat odkupili z darovanjem živalskih žrtev. Z drugimi besedami, delali so in delali in delali, da bi se odkupili za grehe z darovanjem krvi živali. Te žrtve so bile samo opomin na grešno naravo, »ker je nemogoče, da bi volovska in kozla kri odnesla grehe«. (Hebrejcem 10:5)

V zvezi z delovanjem Božjega svetega duha je pisec Hebrejcev povedal naslednje:

»Po tej ureditvi [odkupnina za grehe z živalskimi žrtvami] Sveti Duh je pokazal, da pot v Najsvetejše še ni bila razkrita, dokler je prvi tabernakelj še stal. To je ponazoritev za sedanji čas, saj ponujeni darovi in ​​žrtve niso mogli očistiti vesti častilca. Sestavljeni so le iz hrane in pijače ter posebnih umivanj – zunanji predpisi, ki so veljali do časa reforme.« (Hebrejcem 9:8-10)

Toda ko je prišel Kristus, se je vse spremenilo. Kristus je posrednik nove zaveze. Medtem ko je stara zaveza, zaveza Mojzesove postave, lahko odkupila grehe samo s krvjo živali, Kristusovo kri, očiščeno enkrat za vselej vest vseh, ki verjamejo vanj. To je bistveno za razumevanje.

»Kajti če kri kozlov in bikov ter pepel telice, poškropljeni po tistih, ki so obredno nečisti, jih posvetijo, da so njihova telesa čista, koliko bolj bo Kristusova kri, ki se je po večnem Duhu brezmadežnega daroval Bogu, očistila naše vesti smrtnih del, da bomo lahko služili živemu Bogu!« (Hebrejcem 9:13,14)

Seveda je bila sprememba od zaveze Mojzesove postave z več kot 600 posebnimi pravili in predpisi do svobode v Kristusu za mnoge težko dojeti ali sprejeti. Čeprav je Bog končal Mojzesovo postavo, je takšno pravilo všeč mesenemu umu neduhovnih ljudi našega časa. Pripadniki organiziranih religij z veseljem sledijo zakonom in predpisom, kot so bili farizeji, ustvarjeni v njihovem času, ker ti ljudje ne želijo najti svobode v Kristusu. Ker današnji voditelji cerkva niso našli svoje svobode v Kristusu, tudi ne bodo dovolili, da bi jo našel kdo drug. To je meseni način razmišljanja in »sekte« in »oddelke« (vseh tisoče registriranih religij, ki so jih ustvarili in organizirali ljudje) Pavel imenuje »dela mesa« (Galačanom 5:19-21).

Če pogledamo nazaj v prvo stoletje, tisti z »mesenimi mislimi«, ki so še vedno obtičali v Mojzesovi postavi, ko je Kristus prišel izpolniti postavo, niso mogli razumeti, kaj pomeni, da je Kristus umrl, da bi nas osvobodil suženjstva grehu, ker jim je manjkalo vere. in želja po razumevanju. Kot dokaz tega problema vidimo tudi, kako Pavel graja nove poganske kristjane, ker so jih zavzeli judovci. Judovci so bili tisti judovski »kristjani«, ki jih Duh ni vodil, ker so vztrajali pri vrnitvi k staremu zakonu obrezovanja (ki je odprl vrata spoštovanju Mojzesove postave) kot sredstvu, s katerim bi jih Bog rešil. Zgrešili so čoln. Pavel je te judaiste imenoval »vohuni«. Rekel je o teh vohunih, ki promovirajo meseni način razmišljanja in ne duhovnega ali vernega:

»To vprašanje je nastalo, ker so vstopili nekateri lažni bratje pod lažno pretvezo, da bi vohunili za našo svobodo v Kristusu Jezusu, da bi nas zasužnjili. Niti za trenutek se jim nismo vdali, da bi resnica evangelija ostala pri vas.« (Galačanom 2:4,5).

Pavel je jasno povedal, da se bodo pravi verniki zanašali na svojo vero v Jezusa Kristusa in da jih bo vodil Duh in ne moški, ki jih poskušajo vrniti k izvajanju del postave. Pavel je v drugem grajanju Galačanom zapisal:

»Samo eno stvar bi rad izvedel od tebe: Ali si prejel Duha po delih postave ali po poslušanju z vero? Si tako neumen? Potem ko ste začeli v Duhu, zdaj končate v mesu?  Ali ste toliko trpeli zastonj, če res ni bilo zaman? Ali Bog izliva svojega Duha na vas in dela čudeže med vami, ker izvajate postavo ali ker poslušate in verujete?« (Galačanom 3:3-5)

Pavel nam pokaže bistvo zadeve. Jezus Kristus je zapovedi zakona pribil na križ (Kološanom 2:14) in umrli so z njim. Kristus je zakon izpolnil, ni pa ga razveljavil (Matej 5). Pavel je to pojasnil, ko je o Jezusu rekel: »Tako je obsodil greh v mesu, da bi se pravično merilo postave izpolnilo v nas, ki ne živimo po mesu, ampak po Duhu.« (Rimljani 8: 3,4)

Torej spet, Božji otroci, pravi kristjani živijo po Duhu in se ne ukvarjajo z verskimi pravili in starimi zakoni, ki ne veljajo več. Zato je Pavel rekel Kološanom:

»Zato naj vas nihče ne sodi po tem, kaj jeste ali pijete, ali glede na praznik, novo luno ali sobota.” Kološanom 2:13–16

Kristjani, ne glede na to, ali so bili judovskega ali poganskega porekla, so razumeli, da nas je Kristus za svobodo osvobodil suženjstva grehu in smrti ter zato tudi obredov, ki so odkupili našo večno grešno naravo. Kakšno olajšanje! Posledično je Pavel občinam lahko rekel, da biti del Božjega kraljestva ni odvisen od izvajanja zunanjih obredov in obredov, temveč od delovanja svetega duha, ki človeka pripelje do pravičnosti. Pavel je novo službo imenoval služba Duha.

»Če pa je služba smrti, ki je bila vklesana s črkami na kamnu, prišla s takšno slavo, da Izraelci zaradi njene minljive slave niso mogli gledati Mojzesovega obraza, ali ne bo služba Duha še bolj veličastna? Kajti če je bila služba obsodbe veličastna, koliko bolj veličastna je služba pravičnosti!« (2. Kor. 3: 7–9)

Pavel je tudi poudaril, da vstop v Božje kraljestvo ni odvisen od vrste hrane, ki so jo kristjani jedli ali pili:

»Kajti Božje kraljestvo je ne gre za jed in pijačo, ampak za pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.” (Rimljanom 14:17).

Pavel vedno znova poudarja, da pri Božjem kraljestvu ne gre za zunanje slovesnosti, temveč za molitev za svetega duha, da bi nas s pomočjo naše vere v Jezusa Kristusa spodbudil k pravičnosti. Vidimo, da se ta tema znova in znova ponavlja v krščanskih spisih, kajne!

Na žalost sobotarji ne morejo videti resnice teh spisov. Mark Martin v eni od svojih pridig z naslovom »Namerava spremeniti čase in zakone« (ena od njegovih 6-delnih zbirk Hope Prophecy Series) pravi, da obdrževanje sobote ločuje prave kristjane od preostalega sveta, ki bi vključevala vse kristjane, ki se ne držijo sobote. To je nesramna pripomba. Tukaj je bistvo.

Tako kot trinitarci imajo tudi sobotarji svoje slabo zasnovane pristranskosti, drzne in lažne trditve, ki jih je treba razkrinkati tako, kot je Jezus razkrinkal »farizejski kvas«. (Matevž 16:6) Predstavljajo nevarnost za Božje otroke, ki šele začenjajo razumeti, da jih je Bog posvojil. V ta namen poglejmo, kaj imajo drugi adventisti sedmega dne povedati o soboti. Na eni od njihovih spletnih strani beremo:

Sobota je "simbol našega odrešenja v Kristusu, znak našega posvečenja, žeton naše zvestobe in predokus naše večne prihodnosti v Božjem kraljestvu in večno znamenje Božje večne zaveze med njim in njegovim ljudstvom." (Iz Adventist.org/the-sabbath/).

Kako vzvišena zbirka vzvišenih besed in vse brez ene same svetopisemske reference! Trdijo, da je sobota večno znamenje in pečat večne Božje zaveze med seboj in svojimi ljudmi. Vprašati se moramo, na katere ljudi mislijo. Pravzaprav vzpostavljajo lažni nauk, da sobota kot del zaveze Mojzesove postave postane večna zaveza pred novo zavezo ali pomembnejša od nove zaveze, ki jo je naš nebeški Oče sklenil z Božjimi otroki po posredovanju Jezusa Kristusa (Hebrejcem 12:24), ki temelji na veri.

Zmedeni pisec te objave na spletnem mestu Sabbatarian vzame svetopisemske grške izraze, ki se uporabljajo za identifikacijo svetega duha kot znak, pečat, žeton in potrdilo o odobritvi našega nebeškega Očeta za njegove izbrane božje otroke in te besede uporablja za opis sobotnega obreda. To je dejanje bogokletja, saj nikjer v krščanskih spisih ni omenjen pečat, znak, žeton ali simbol v zvezi s soboto. Seveda vidimo, da sta bila izraza »znamenje« in »pečat« pogosto uporabljena v hebrejskih spisih, ki se nanašajo na stvari, kot sta zaveza obrezovanja in zaveza sobote, vendar so bile te rabe omejene na starodavna hebrejska besedila v zvezi z Izraelci. pod jarmom zaveze Mojzesove postave.

Oglejmo si Pavlove zapise o pečatu, znamenju in jamstvu svetega duha v mnogih odlomkih, ki kažejo odobravanje Boga do njegovih izbranih posvojenih otrok na podlagi njihove vere v Jezusa.

»In tudi vi ste bili vključeni v Kristusa, ko ste slišali sporočilo resnice, evangelij vašega odrešenja. Ko ste verjeli, ste bili v njem označeni z a pečat, obljubljeno Sveti Duh, ki je depozit za našo dediščino do odrešenja tistih, ki so Božja last – v hvalo njegove slave.« (Efežanom 1)

»Zdaj je Bog tisti, ki nas in vas utrjuje v Kristusu. Pomazilil nas je, položil svoj pečat na nas in položil svojega Duha v naša srca kot zastavo tega, kar prihaja.” (2 Korinčanom 1:21,22 BSB)

»In Bog nas je pripravil prav za ta namen in nam ga dal Duha kot zastavo tega, kar prihaja." (2 Korinčanom 5:5 BSB)

V redu, povzamemo, kaj smo do zdaj odkrili. V krščanskih spisih ni nobene omembe povzdigovanja sobote kot pečata Božjega odobravanja. Sveti duh je tisti, ki je prepoznan kot pečat odobravanja Božjih otrok. Kot da sobotarji ne verujejo v Kristusa Jezusa in dobre novice, ki jih je učil, ker ne razumejo, da postanemo pravični po duhu in ne po starodavnem, obrednem delu.

Kljub temu si na pravi eksegetski način pozorno preglejmo, kateri elementi sestavljajo dobro novico, da vidimo, ali obstaja kakršen koli namig o kakršni koli omembi obhajanja sobote kot sestavnega dela sprejetosti v Božje kraljestvo.

Za začetek mi pride na misel omeniti, da niz grehov, ki ljudi odvračajo od Božjega kraljestva, naštetih v 1 Kor 6-9, ne vključuje neobhajanja sobote. Ali to ne bi bilo na seznamu, če bi bilo dejansko povišano kot "večno znamenje Božje večne zaveze med njim in njegovimi ljudmi" (glede na spletno stran adventistov sedmega dne, ki smo jo citirali zgoraj)?

Začnimo z branjem tega, kar je Pavel pisal Kološanom o dobri novici. On je pisal:

 »Saj smo slišali svojo vero v Kristusa Jezusa in tvoja ljubezen do vsega Božjega ljudstva, ki izhaja iz tvojega zanesljivo upanje na to, kar vam je Bog prihranil v nebesih. To pričakujete že odkar ste prvič slišali resnico dobre novice. Ta ista dobra novica, ki je prišla do vas, se širi po vsem svetu. Povsod obrodi sadove s spreminjanjem življenj, tako kot je spremenilo vaša življenja od dneva, ko ste prvič slišali in razumeli resnico o čudoviti Božji milosti.« (Kološanom 1:4-6)

Kar vidimo v tem svetem pismu, je, da dobra novica vključuje vero v Kristusa Jezusa, ljubezen do vsega Božjega ljudstva (ki se ne štejejo več samo za Izraelce, ampak še pomembneje za Nejude) in razumevanje resnice o čudoviti Božji milosti! Pavel pravi, da dobra novica spreminja življenja, kar pomeni delovanje svetega duha na tiste, ki slišijo in razumejo. V Božjih očeh postanemo pravični z delovanjem svetega duha na nas, ne z deli zakona. Paul je to zelo jasno povedal, ko je rekel:

»Kajti nihče se nikoli ne more opravičiti pred Bogom, če bi delal, kar zapoveduje postava. Zakon nam preprosto pokaže, kako grešni smo.« (Rimljanom 3:20)

Pavel s »postavo« tukaj misli na zavezo Mojzesove postave, sestavljeno iz več kot 600 posebnih pravil in predpisov, ki jih je moral izpolnjevati vsak član izraelskega naroda. Ta kodeks ravnanja je veljal približno 1,600 let kot določilo, ki ga je Jahve dal Izraelcem za pokritje njihovih grehov – zato se je zakon imenoval »šibek zaradi mesa«. Kot je bilo omenjeno zgoraj v tem članku, vendar je treba ponoviti — zakonik Izraelcem nikoli ni mogel dati čiste vesti pred Bogom. To je lahko storila le Kristusova kri. Se spomnite, kaj je Pavel posvaril Galačane pred vsemi, ki oznanjajo lažno dobro novico? Rekel je:

»Kakor smo že rekli, tako zdaj znova pravim: Če vam kdo oznanja evangelij, ki ni drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo pod prekletstvom!« (Galačanom 1:9)

Ali sobotarji oznanjajo lažno dobro novico? Da, ker upoštevanje sobote pomeni, da so kristjani, in to ni svetopisemsko, vendar ne želimo, da bi bili prekleti, zato jim pomagajmo. Morda bi jim bilo koristno, če bi govorili o zavezi obrezovanja, ki jo je Jahve (Jehova) sklenil z Abrahamom približno 406 let pred vzpostavitvijo zakonske zaveze okoli leta 1513 pr.

Bog je rekel tudi Abrahamu:

»Držite se moje zaveze – vi in ​​vaši potomci v rodovih za vami … Vsak moški med vami mora biti obrezan. Obrezati moraš meso svoje kožice in to bo znak zaveze med mano in teboj ...Moja zaveza v vašem mesu bo večna zaveza. (Genesis 17: 9-13)

Čeprav to beremo v verzu 13 to naj bi bila večna zaveza, ni uspelo. Po prenehanju Postavine zaveze leta 33 n. št. ta praksa ni bila več potrebna. Judovski kristjani naj bi si obrezovanje predstavljali na simboličen način v smislu Jezusovega odvzema njihove grešne narave. Pavel je pisal Kološanom:

»V njem [Kristusu Jezusu] ste bili tudi obrezani, da bi odložili svojo grešno naravo, z obrezo, ki jo je opravil Kristus in ne človeške roke. In pokopan z njim pri krstu, z Njim ste bili vzgojeni skozi svojo vero v Božjo moč, ki ga je obudil od mrtvih.« (Kološanom 2:11,12)

Na podoben način so morali Izraelci spoštovati soboto. Podobno kot zaveza obrezovanja, ki se je imenovala večna zaveza, je bilo treba soboto ohraniti kot znamenje med Bogom in Izraelci za nedoločen čas.

»... Zagotovo se morate držati mojih sobot, kajti to bo znamenje med mano in vami za prihodnje rodove, da boste vedeli, da sem jaz GOSPOD, ki vas posvečujem ...Izraelci se morajo držati sobote in jo obhajati kot trajno zavezo za prihodnje generacije. (Eksodus 13-17)

Tako kot večna zaveza obrezovanja se je tudi večna zaveza sobote končala, ko je Bog dal poganom obljubo po Abrahamu. "In če ste Kristusovi, potem ste Abrahamovi potomci, dediči po obljubi." (Galačanom 4:29)

Z Jezusovo prelito krvjo je bila Mojzesova postava razveljavljena in Nova zaveza je postala veljavna. Kot pravi sveto pismo:

»Zdaj pa je Jezus prejel mnogo boljšo službo, kakor je zaveza On posreduje, je boljši in temelji na boljših obljubah. Kajti če bi bila tista prva zaveza brez napake, ne bi bilo prostora za drugo. Toda Bog je našel napako pri ljudeh ...« (Hebrejcem 8-6)

 »Ko je govoril o novi zavezi, je prvo naredil zastarelo; in kar je zastarelo in se stara, bo kmalu izginilo.« (Hebrejcem 8:13)

Ko zaključujemo, moramo imeti v mislih, da ko je prenehala veljati Mojzesova postava, so prenehale veljati tudi zapovedi obdrževanja sobote. Sabat od sončnega zahoda do sončnega zahoda so pravi kristjani opustili in ga niso prakticirali! In ko se je zbor apostolov in učencev sestal v Jeruzalemu, da bi govoril o tem, kaj naj bi pogani podpirali kot krščanska načela, v kontekstu ponovnega pojavljanja vprašanja tistih, ki se vračajo k obrezovanju kot sredstvu do odrešitve, ne vidimo nobene omembe obhajanja sobote. Odsotnost takšnega duhovsko usmerjenega mandata je najpomembnejša, kajne?

»Kajti sveti duh in mi sami smo bili naklonjeni temu, da vam ne dodajamo nobenega drugega bremena, razen teh nujnih stvari: vzdržati se malikom žrtvovanega, krvi, zadavljenega in spolne nemorale.« (Apostolska dela 15:28, 29)

Rekel je tudi,

»Bratje, veste, da je Bog v prvih dneh med vami izbral, da bodo pogani iz mojih ust slišali evangeljsko sporočilo in verjeli.  In Bog, ki pozna srca, je pokazal svoje odobravanje tako, da jim je dal Svetega Duha, tako kot je to storil nam. Med nami in njimi ni delal razlik, saj je z vero očistil njihova srca. (Apostolska dela 15:7-9)

Kar moramo priznati in o tem meditirati, je, da je po Svetem pismu resnično pomembno naše notranje stanje, da smo v Kristusu Jezusu. Voditi nas mora Duh. In kot sta Peter omenila zgoraj in Pavel večkrat omenila, ni nobenih zunanjih razlik v narodnosti ali spolu ali stopnji bogastva, ki bi prepoznala Božjega otroka (Kološanom 3:11; Galačanom 3:28,29). Vsi so duhovni ljudje, moški in ženske, ki razumejo, da jih lahko le sveti duh spodbudi, da postanejo pravični, in da življenje s Kristusom ne dobimo z upoštevanjem obredov, pravil in predpisov, ki so jih določili ljudje. Temelji na naši veri in ne na soboti. Pavel je rekel, da so »tisti, ki jih vodi Božji Duh, Božji otroci«. Ni svetopisemske podpore, ki bi trdila, da je spoštovanje sobote razpoznavni znak za Božje otroke. Namesto tega je notranja vera v Kristusa Jezusa tista, ki nas usposobi za večno življenje! "Ko so pogani to slišali, so se veselili in poveličevali Gospodovo besedo, in vsi, ki so bili določeni za večno življenje, so verovali." (Apostolska dela 13:48)